Vsak led se stopi, jeklo stali...
...le količina temperature mora biti pravšnja...

Kot vse ostalo v življenju. Ni dovolj le iskrica, potrebno je vse kaj več. Kot ogenj smo... Da gori potrebuje iskrico, dovolj kisika in nekaj kjer bo »živel« in se razvijal. Celo tako zelo zahteven je, da hoče ravno pravšnjo mero vsega! Kot ljudje…. In, če je nečesa premalo ali preveč tlimo… toda nikdar in nihče ne ve ali se bomo predali in pogoreli ali bomo izbruhnili. 

Vsi me sprašujejo: »Kako se počutiš, kako je v novi službi, so te sprejeli,… kako pa prenašaš prometne nesreče, te morajo biti hude ane?!« Hja, super se počutim, odlično je. Prometne nesreče? Ne morem objektivno soditi, premalo imam izkušenj. Toda to kar sem doživela do sedaj, kaže na to, da očitno ne bo prevelikih težav. Pravzaprav imam trenutno v resnici težave le s tem, ker nimam komu razložiti vsega navdušenja ob intervencijah… nihče ne razume in vsi se samo zgražajo kako se lahko tako brezbrižno pogovarjam o tem!!? Pač tako je… niti ne skušajte razumeti, si rečem na koncu! »Kaj pa zdej, ko si slavna, te fejst pecajo? Sem te videl zadnjič tam pa tam« Mislim!? Kaj za vraga razmišljate ljudje? Normalno, ženitne ponudbe padajo, zbiram naj žrebca kot Nina Osenar v Sanjski ženski! Dajte, stopite na realna tla, pustite mi dihati in ne govorite okrog kje vse me vidite… v resnici me je nemogoče videti kje drugje kot v službi ali domačem gasilskem domu… =) Če me pa vidite pa pocukajte za rokav in dajte za kavo! :P »Kaj pa doma rečejo?« Srečo imam, da imam starše, ki me nikdar niso ovirali pri mojih odločitvah! Sicer ni res, da so me v vsem 100% podpirali vendar… kar se Janezek nauči, to Janez zna! »Ma kaj si zdej ti tu pametna, kaj pa misliš, da si zdej, ko maš poklic pa si to in ono..!?« Ja, oprostite dragi kolegi… zdaj, ko imam poklic sem pa res nenormalno pametnejša. Prosim, če stopite v vrsto za mano in mi sledite. Zaprite usta in se čudite moji odprtoglavosti. Prosim, svoja vprašanja napišite na listek, anonimno! Odgovore dobite po pošti preko moje osebne tajnice. Na telefonske klice ne odgovarjam, ker sem prezasedena. Razlog – vsa prejšnja neumna vprašanja!!! 

Smešno, kajne? V resnici zelo zelo žalostno…. Kako popredalčkamo ljudi zaradi tega, kar imajo… Res žalostno. Vendar se ne damo! Jaz SE NE DAM! Ne priznam, trdim, da sem močna. Celo zelo iskreno v to verjamem… Resnično mislim, da sem… 

Potem pa sedim v bolnišnici na urgentnem oddelku. Sedim, čakam in opazujem… Mimo gresta reševalca s pacientom. Takoj v glavi odvijem film kaj bi se lahko zgodilo. Razmišljam kakšna carja sta glede na pacienta. Premlevam vse svoje dosedanje izkušnje. Podoživim film svoje prve smrtne žrtve. Vidim vse možne scenarije in na koncu ugotovim, da dejansko smo očitno močnejši do neke mere… Ne mine niti tri minute, ko mama na postelji mimo pripelje sina. Ves neurejen, skoraj zanemarjen. Prva stvar, ki mi šine skozi misli: »Ah ti pacek umazani! To mora biti ena čudna familija. Mama, ti sploh ne veš kaj ti mulc prikriva… bla bla« Mama in sin odideta, mama se vrne in čaka. Samo s kančkom desnega očesa sem jo ošvrknila in opazila, da neustavljivo joče… V istem hipu me je pograbila želja, da bi stopila do nje, se ji opravičila za svoje nesramne misli in ji rekla: »Saj bo…« Ves popoldan že razmišljam zakaj. Zakaj sem si dovolila, da ju pospravim v predal, če sem jo videla prvič? In zakaj sem pred minuto sklenila, da sem močna v naslednji pa bi zajokala skupaj z njo kot mali otrok…?? 

Kratko malo tiči razlog v tem, da sem kot vsi ostali en kamenček v žerjavici na planetu. Nekateri me kurijo, drugi zalivajo… Vprašanje časa je kdo bo močnejši in kdaj bo dovolj tista iskrica, da izbruhnem. Mamica, ki joče!??! Očitno…. 

Pa, da nebi sedaj kdo mislil, da imam čustva! To se samo tako reče! =)