Hmm, a veš tisti stavek,ki smo ga izrekali kot mali otroci "ko bom velik bom gasilec"! "Ko bom velika bom gasilka"!

 

Večino je pot res zanesla v gasilarijo, a da smo postali to kar smo in kar še bomo je potrebno ogromno dela, truda, učenja in prakse...

 

Vsi mislijo kako je biti gasilec enostavno  in preprosto. Obstajajo ljudje, ki niso nikoli vstopili v gasilski dom, kaj šele v kakšno intervencijsko obleko, in ti ljudje vedo vse o vsem. Mislijo, da vse jemljemo kot zabavo, da nam je vseeno.

Včasih slišim, kako so nekateri dvolični in da imajo toliko povedati čez gasilce.

Bodimo ljudje, bodimo realni.

Če nam zazvoni pozivnik sredi noči za intervencijo, sploh ne pomislimo oz. se ne oziramo na to, pri kom se je zgodila nesreča.

 

Mi vedno in povsod nesebično pomagamo ne glede na vse.

In še za vse tiste, ki vam gremo gasilci v "nos" in bi o nas lahko govorili 2dni..

Ste se kdaj vprašali, da ko mi rešujemo vaša življenja ali vaše premoženje v ognju, tvegamo tudi svoja življenja?

Da nimamo vnaprej predpisanega delovnega urnika, ampak smo tu za vas in z vami 24/7.

 

Ste pomislili, kako se počutimo, če smo priča nesreči, pri kateri nas je strah da ne bi mogli pomagati a vseeno damo vse od sebe in preprečujemo najmajše možnosti da bi bilo življenje ogroženo?

Pomislite koliko neprespanih noči je za nami.

 

Nikoli ne bomo takšni, da bi lahko vsem ustregli.

Smo gasilci in ponosni smo na to, zato nas sprejmite takšne kot smo in spoštujte našo vsakodnevno pripravljenost!

 

Z GASILSKIM POZDRAVOM NA POMOČ!