Bil je običajen, zaspan ponedeljek, iz šole sem prišla prej kot ponavadi.

Kot da bi slutila, da bomo gasilci današnji dan preživeli v intervencijskih oblekah.

In res ponedeljkovo popoldne je bilo v znamenju gozdnega požara na Polhograjski gori.

Ob 12.34 so se prebudili pozivniki našega društva, takoj sem potrdila prihod in odšla proti gasilskemu domu.

Tam se je že vse odvijalo, gasilski kamion društva je bil v popolni pripravljenosti. Gasilci smo se s svetlobno hitrostjo obleki v intervencijske obleke ter se odpeljali proti tamkajšnjemu kraju požara.

Izvozili smo z GVC 16/25.

Takrat prisotnih 6 gasilcev, noben ni imel niti najmanjše predstave kaj pričakovati.

Nervoza je rastla, roke so postajale potne.

Postavljali smo si najrazličnejša vprašanja.

Koko velik je požar?

Koliko je poškodovancev?

Kakšen bo teren?

Ali imamo vso opremo?

A vse to nam je bilo skrito do prihoda.

Iz gasilskega vozila smo samo z očmi spremljali dim, kar naenkrat je postala smrtna tišina.

Izstopili smo iz vozila in takoj začeli s posredovanjem.

Prvi napadalci so se pognali v največji hrib, dim ki se je razvijal in širil je bil nemogoč.

Razvili smo C-cevi iz kamiona ter naredili gasilski vod do vrha.

Orodje je moralo hitro potovati po »verigi«

Vse to je potekalo tako hitro,da včasih sploh ne veš kaj počneš.

Ko smo ugotovili, da je ogenj premočan ter da voda v vozilih ne zadostuje, smo v reko postavili motorno črpalko ter iz nje naredili nov C-vod.

Vse do vrha so se vile bele cevi.

Prišli so še ostali gasilci našega društva, ki so se takoj zagnali v delo.

Ko so preko veze javili, da požara ne bo mogoče pogasiti temveč ga bodo samo omejili je vodja intervencije zahteval helikopter. 

Ta čas smo se gasilci borili na vso moč, poskušali z nahrbtnimi brentami, gasilskimi metlami, vodo…

A vse to skoraj zaman.

Utrujenost, izčrpanost, dehidriranost , trudni pogledi izpod čelad...

Ampak ni bilo predaje, ni bilo gasilca, ki bi odnehal.

In po dolgih 5 urah neprestane akcije smo zaslišali propeler helikopterja.

Začel je s preletavanjem in tako pomagal nam gasilcem požar pogasiti.

Polhograjsko goro je preletel 48krat.

A pa bo to zadostovalo smo se spraševali?

Padla je tema, gasilci smo pospravljali zadnje kose svoje opreme.

Bila sem utrujena, nog skoraj nisem več čutila, bila sem premočena a kljub vsemu srečna!

Srečna, da sem spet naredila nekaj kar me osrečuje, da sem spet pokazala da dekleta nismo samo za fina dela.

Komaj sem čakala da ležem v svojo posteljo in si odpočijem ter da za trenutek pozabim na vse skupaj..

Ker pa nesreča ne počiva in ogenj tudi ne, se je ob 23.23 zopet prižgal pozivnik.

Pa kaj za vraga je spet?? Pogledam in vidim ponoven vžig na pogorišču!

Brez pardona sem skočila iz postelje.

Bilo je temno, nisem videla metra pred nosom, v daljavi so se videle samo bleščeče modre luči. Ker nisem vedela kaj pričakovati, sem ostala raje pri vozilih. IN NE nisem se ustrašila ponovnega napada, ampak za svojo varnost je tudi treba poskrbeti!

Da pa nisem bila praznih rok, sem opravljala svoje delo preko radijske zveze.

Tudi to je bilo zanimivo saj vsaka naloga v gasilstvu nekaj šteje.

Ura se je bližala 3 zjutraj ko smo zapustili območje požara, dobesedno smo se privlekli do gasilskih kamionov in zaspali en ob drugemu… kakšna zagnanost poglej poglej … vendar straža mora bit!

Na gasilski straži je ostalo nekaj gasilcev drugih društev.

Ostali pa smo popadali v postelje.

Ampak ker nas nekdo tam res ne mara, je namesto budilke že 3tič kričal pozivnik?!

Ura 6.24  oči rdeče,noge mehke, glava zaspana….ampaaak gremo akcijaaa 

Hmm da ponovno kličejo okrepitve pa mora biti spet hudo!

Med vožnjo sem samo podpirala glavo in sama pri sebi godrnjala:

»Ta gora me bo ubila«.

Ni minila minuta ko mi je vodja intervencije moj namišljen stavek ovil v realnost.. »res me bo ubila« .. 

NE PA ME NEBO! JAZ ZMOREM!

Proti vrhu sem se povzpela z nahrbtnikom prve pomoči, plastenkami vode ter zaščitnimi maskami za usta, za pas sem imela zataknjena 2 ročnika in 1 cev, ker pa to še ni dovolj so mi v roke podtaknili še trojak.

Kaj pa je to za mene, to bom pa že prenesla…

Do vrha je bilo dobre pol ure hoje.

Srce je utripalo neverjetno hitro, po hrbtu je začel teči pot, bolečina se je večala, ožuljene noge so se komaj še premikale, bila sem bolj na tleh kot v zraku, kolena so se tresla. Le še nekaj metrov do vrha.

Vse do takrat ko je bilo vsega konec.

Ko smo gasilci s skupnimi močmi končno premagali ogenj!

Včasih ne veš kako ampak vseeno zmoreš!

Ljudje, ki niso nikoli bili v gasilstvu si ne predstavljajo kakšen je končni občutek ko toliko gasilcev stopi skupaj in smo eden za drugega ter eden ob drugem.

Bilo je res noro, neverjetno a ni mi žal da sem bila tam, da sem se borila in ponosna nase da nisem odnehala.

V sebi sem čutila zadovoljstvo.

Bila sem srečna in polna energije!

Bila sem jaz!

Nismo vedno najboljši, vendar zmeraj damo vse od sebe! :)