Avtor: Nina Košir |
Moja prva intervencija. No, ne čisto prva, definitivno pa prva nočna v Ljubljani. Kjer, moram priznati, se intervencije močno razlikujejo od tistih na obrobju glavnega mesta. Ampak pustimo sedaj to. Bolj kot karkoli drugega sem pričakovala, da bo v meni podivjal adrenalin, ki bi omilil mraz in nečloveško jutranjo uro. Kako prekleto sem se zmotila…
Pred vrati je bil vikend in veselila sem se ga. S prijateljicami smo imele že skovan načrt kako ga bomo prebrodile. Ali bolje rečeno, kako bomo preživele večer ob dobri glasbi in odlični družbi.
Tista sobota se je dopoldne res vlekla. Zato sem se odločila, da si jo skrajšam s skokom na Šmarno goro, in ko sem se prijetno utrujena vračala v dolino je prvič telefon ponorel. Pozivnik je sporočal požar na eni izmed ljubljanskih ulic. V glavni prometni konici in čisto na drugem koncu Ljubljane, ni šans, da mi fizično uspe prit pravi čas do društva, saj bi do tja potrebovala več kot 30 minut. Sama pri sebi si mislim: »Resnost pa taka ja. Relativna novinka v društvu, poziv, jaz pa napol v gorah.« Hvala nekomu, saj sem se kasneje oddahnila, ko sem izvedela, da ni bilo hujšega in so naši izkušeni fantje z levo roko poskrbeli za situacijo. In priprave na večerni del so v miru stekle.
Z nasmehi in dobro voljo na obrazih smo se v avtu peljale proti Štajerski in večer preživele več kot super, domov smo se vrnile proti jutranjim uram. In ravno, ko sem dobro stopila skozi vrata stanovanja in odložila stvari, je pisk pozivnika na telefonu predramil moje »sanjarjenje« o postelji in spancu. Ura je bila par minut do 4 zjutraj in tokrat ni bilo variante, da se ne bi obrnila in za seboj zaklenila, pred nekaj minutami odklenjena vhodna vrata. Do avta sem se spustila kar po stopnicah, in k sreči, kljub temu, da je zunaj pritiskal mraz, moj ogret avto še ni uspel narediti ledenih rožic na sprednjem vetrobranskem steklu. Le kako bi jih v tako kratkem času lahko? Tako sem samo obrnila ključ in dobesedno zdivjala do društva. Skupaj s še dvema članoma smo prispeli istočasno, se preoblekli, in pripravili GVC 16/25 za izvoz, medtem ko smo počakali še ostale tri člane, ki so se še preoblačili. Vsi prisotni, a mogoče zaradi zgodnje jutranje ure, ne čisto prisebni, smo le speljali v strogi center Ljubljane, kjer je GBL že vestno opravljala svoje delo . Gorelo je v kleti. Vžgale so se smeti zaradi odlaganja vročega pepela, zato ni bilo veliko dela in kaj kmalu je bila še ena intervencija pod streho.
Ko sem se doma, končno, okoli 6 ure zjutraj, ulegla v posteljo sem le uspela zbrati vse misli. Šele takrat se je dvignil nivo adrenalina, ki sem ga pričakovala že na vožnji do gasilskega društva in njegovo stopnjevanje ob vožnji na sam kraj požara. Pa ga kar ni bilo… Malo od utrujenosti, malo od mrazu (priznam pri – 3 stopinjah tudi zaščitna obleka in rokavice niso ravno dober toplotni izolator), malo pa zato, ker mi po navadi adrenalin požene kri po žilah, ko se vse skupaj že umiri. Prej je glava bolj hladna, morda ravno zato, ker je potrebno trezno razmišljanje in koncentracija je nujna. Potem pa se telo in um sprostita in dopustita ves val čustev, čutenj in občutkov, ki so prej čakali za zidom da zadenejo s polnim udarcem, ampak šele ko je pravi čas za to.
Pa je moja »prva« mimo, sedaj pa upam, da bodo noči bolj mirne, pozivniki tiho in mi vsi bolj naspani ;)