Avtor: Nina Košir |
Pred dnevi je potekala že četrta gasilska debata pod skupnim imenom Zrcalce, zrcalce. Debata je načeloma videti kot neke vrste okrogla miza, ali še bolje zastopanje stališč »pro et contra«, in je namenjena vsem gasilcem regije Ljubljana I. Vedno znova se dotaknemo vročih vprašanj, skušamo najti odgovore ali rešitve, predvsem pa si postavimo ogledalo. Kako naj delujemo, da bo za vse najbolje, in da se bodo začele dogajati spremembe na različnih področjih gasilstva, tako na operativnem kot organizacijskem? Kaj lahko storimo kot društvo in kaj kot posameznik? Kje so naše meje in kako lahko pomagamo…
Še vedno se spomnim svoje prve udeležbe na takšnem srečanju, leta 2015 v Polhovem Gradcu. Takrat sem sodelovala kot gledalec in opazovalec. Poslušala in vsrkavala sem informacije. Skušala sem potegniti iz vsake debate in vprašanja nekaj koristnega. Kasneje sem se v Tacnu aktivno priključila konstruktivni debati v publiki. Na tem Zrcalcu, v Zalogu, pa sem na povabilo s strani organizatorjev sodelovala v eni izmed debatnih ekipi. Dve ekipi, v vsaki po trije člani, druga proti drugi.
Vprašanja iz različnih zornih kotov zagovarjamo s pomočjo tehtnih argumentov in idej, ki nam jih lahko prišepetava tudi »publika« na naši strani. Tokrat smo predelali nekaj dilem na temo vaj, predsedniških »stolčkov«, žensk v gasilstvu in o osebnostnem potencialu znotraj društva oz. zveze.
Tri zgodbe, tri vprašanja, šest stališč. Dotaknili smo se letošnje vaje v Stožicah, novinarskega pristopa, pogled organizatorjev in pogled sodelujočih. Ugotavljali smo ali nam splošno mnenje širše množice lahko kakorkoli pomaga pri izvajanju vaj v prihodnosti. Hkrati pa opozorili na nekatere pasti, ki nas čakajo. Pogreli smo temo o predolgem sedenju na predsedniških stolčkih, in kako bi to lahko preprečili, ter ali nam je preprečevanje le-tega sploh v interesu. In ne nazadnje, poudarili medgeneracijsko sodelovanje kot tudi odkritost vseh članov znotraj društev za urejeno delovanje in nekonfliktnost pri različnih nalogah in opravilih, ki se jih kot člani včasih premalo zavedamo.
Kljub razgreti debati, kjer se krešejo mnenja, se na koncu vseeno vsi razidemo kot prijatelji. Vsakič z novimi poznanstvi, drugačnimi mnenji in kakšno izkušnjo več. Morda pa vendarle z jasnejšim pogledom v lastno podobo, ki nam jo pokaže ogledalo.