Teden je naokrog in vaje so spet pred vrati. Ja, smo kar pridni, vsak teden imamo vajo in vsak teden je drugačna.

Tudi tokrat stojim v zboru v delovni obleki, za razliko od ostalih, ki so v zaščitnih, in poslušam kaj nas čaka. Izvem samo to, da gremo v popolni zaščitni opremi nekam na teren. Fantje v društvu mi hitro dodelijo eno izmed zaščitnih oblek in podkapo, pri čevljih imamo malo problemov, saj je moja noga resnično majhna, a vseeno najdemo nekaj primernega. Hitro v GVC-je in GV-je pa na pot, ki sicer ni dolga. Ko prispemo na lokacijo vaje, gledam okoli sebe in si mislim: »Le kaj za vraga me čaka.«  Ni trajalo dolgo, pred seboj sem zagledala »kontejner« in lučka nad glavo se je posvetila. Nasmeh se mi je prikradel na usta in nenadzorovano razlezel od ušesa do ušesa. Dobesedno. Gašenje notranjih požarov. »To je to!« si mislim in hitro priletim z mislimi nazaj v realnost, ko za seboj slišim nekoga ki kliče moje ime. Seveda, potrebno je pomagati pri pripravi, čeprav so fantje v večini že vse uredili sami. Vir vode, rezervni vod, operativni vod, trojak, omejevalec tlaka, vse je bilo tam, pripravljeno tako kot je treba.  Preden smo dokončno zakorakali, z dežja in premočene trave, v »notranji« prostor, pa smo vsi po vrsti, poizkusili še curke na ročniku. Dolge, v kratkih presledkih, strnjene in razpršene. Slišali še nekaj napotkov in se dokončno opremili z izolirnimi dihalnimi aparati, masko in podkapo. Potem, pa samo še akcija!

Še prej pa je bilo za izvedbo vaje potrebno zakuriti pripravljen material. Konec koncev je le šlo za kontrolirano gorenje pod nadzorom. Ko je zagorelo, smo opazovali napredek ognja in njegovo širjenje, razliko v hitrosti, sevanje plamena in (pirolizne) pline, ki so se pri tem sproščali.  Hkrati pa smo bili pozorni na začetne znake nevtralne cone in njeno spuščanje ter vedno slabšo vidljivost. Pri vsem tem smo si pomagali tudi z infrardečo kamero.

Razvoj požara je bil relativno hiter in nevtralna cona se je vidno spuščala. Plameni so nenadoma švigali skoraj nad našimi glavami, in tik pod stropom so bili zaradi ogljika obarvani bolj rdeče. Nastopil je čas, da teorijo spravimo v prakso, in vajo s curki, prej na travi, sedaj izvedemo tako kot je treba še v dokaj realno prikazani situaciji.

Opazujem kaj delajo tisti, ki so bili v vrsti pred menoj, vsakega posebej. Kam je kdo usmeril ročnik, kakšni so bili kratki curki vode, kakšna je bila reakcija, kdo komu pomaga držati cev… In potem sem na vrsti, na levi in desni strani imam dva. Dva inštruktorja, ki se na vse to spoznata. Kolega na levi mi pove kaj naj naredim in da znak kdaj. Skoncentriram se, a hkrati si želim vtisnit v spomin vsak oranžno - rdeč plamen, ki me navdajajo z nekim strahospoštovanjem. Mirno diham še naprej, in naredim kar mi je naročil. Trije strnjeni,  kratko usmerjeni curki v tri različne smeri, počakam da ogenj ponovno malo, ampak res čisto malo »zadiha« in potegnem še en, tokrat, daljši curek, od leve proti desni. In tako takšno ohlajanje plinov in odrivanje plamen, večkrat ponovimo. Lepo po vrsti eden za drugim, vmes vržemo oko na manometer, da se prepričamo če imamo dovolj zraka, in nemoteno nadaljujemo z vajo. Leva in desna vrsta, in tako vse do konca, ko direktni curek v žarišče, dokončno zaduši še zadnje plamene, prej tako mogočnega »požara«.

Zaključimo vajo, zvijem par cevi in pospravim ročnika. In, ko je orodje na svojih mestih krenemo nazaj.

 Med vožnjo v gasilski dom zbiram misli in občutke. Počutim se polna energije, a prijetno utrujena. Utrujena od vznemirjenja in rahlega adrenalina, predvsem pa sem v sebi mirna. In spet se mi prikrade nasmeh na obraz…