Avtor: Nina Košir |
Včeraj sem dobila klic z zanimivim vprašanjem. Kaj delaš jutri in ali se ti kaj »leti«? Khmm … kaj? Sem prav slišala? Očitno.... »Jutri ne delam nič in ja.« se je glasil moj odgovor.
Fino, tekom pogovora izvem, da si imam priložnost ogledat obnovitveni tečaj za gašenje s helikopterjem. Vsako leto na GZS prek Gasilske šole organizirajo tečaj za gašenje s helikopterjem in pa obnovitveni tečaj le tega. Take priložnosti pa že ne bom izpustila. Par telefonskih klicev kasneje in varstvo je bilo urejeno, jutranji odhod pa dogovorjen.
Z jutrom nas je pozdravilo lepo, sončno vreme, ki je napovedovalo vroč dan. Ampak nič zato, saj je bilo pred menoj pestro dogajanje, in kar nekako sem vedela, da bom poleg ogleda zanimivega tečaja odnesla tudi nekaj znanja, pa čeprav na tečaju ne bom aktivno sodelovala.
V mislih sem si med vožnjo do Vač poizkusila predstaviti kaj vse me še čaka. A ne glede na to kako močno domišljijo lahko imam, si nisem predstavljala pristanka helikopterja par metrov pred seboj, niti njegovega vzleta, kaj šele usklajenega gibanja okoli njega in vsega tega vetra, na katerem bi z lahkoto skoraj lebdela.
En cel kup gasilcev (tečajnikov) je stalo v senici in po natančnih navodilih kako morajo biti opremljeni od glave do pete, oblečeni v zaščitno obleko z vsemi žepi zaprtimi, nameščenim opasačem, z zaščitni čevlji, z dobro nameščeno čelado in vezirjem potegnjenim do konca navzdol ali zaščitnimi očali in obvezno uporabo rokavice, čakali na pristanek vojaškega helikopterja, ki je, proti Geossu Slovenije, poletel z Brnika.
Cougar je v vsej svoji veličini, po tem, ko je nad majhno vzpetino s cerkvijo naredil dva kroga, pristal dobrih nekaj metrov pred nami. Veter, ki ga je povzročil je bil ogromen in nenadoma so vsi razumeli zakaj tako »zadekani« stojijo tam. Propeler se je počasi ustavil in iz helikopterja slovenske vojske so stopili 4 člani posadke. Gasilci so si ogledali notranjost in dobila navodila za vstop in izstop, ven so privlekli tako imenovanega bambija (velika oranžna »vreča« za zajemanje vode ob požarih) in ga pripravili za tečaj. Sredi travnika pa sta že stala dva bazena en večji z vodo za zajemanje in en manjši.
Medtem ko so se tečajniki seznanjali z opremo, pa sem enega izmed posadke potegnila za rokav da mi pove kaj več. Tako sem izvedela koliko imamo helikopterjev pri SV, da je Cougar s 5 tonami, ko je prazen in z 9t, ko je naložen, največji. Manjši ki je velikokrat v uporabi pa je Bell. Da v helikopterju zmeraj sedijo pripeti, če pa so sedeži odstranjeni se napelje vrv, na katero se nato po navodilih pripnejo s primernimi vponkami oz. pasovi, kako celoten postopek zagona časovno zajame med 5 do 7 minut prede dejansko ta velika »zver« poleti.
Kmalu za tem je tečaj stekel, fantje so se lepo zvrstili v 5 skupin po 6 in usklajeno sodelovali, od vstopa in izstopa v helikopter, do pritrjevanja bambija in zajemanja vode z bazena. Dan se je hitro obračal in navdušenje v meni je z minute v minuto rastlo. Ob zaključku, ko sem bila deležna tudi vodne prhe (ki je, mimo grede, zelo prijala po vročem dnevu) se mi je porajala ideja ki me bega še sedaj, ko tole (s prikrito evforijo) pišem – kaj pa če bi se tudi sama prijavila na tak tečaj prihodnje leto? In kolikor se poznam mi ne bo dalo miru in bom to tudi naredila.
Hmmm, ja res, krasen dan za zvok propelerja je bil…
Nina K.