Avtor: Blanka Kroflič
21.11.2012 - Ne taksi, prijatelja!

Zatišje...

...ki pravzaprav to ni... Ni res, da se ne dogaja. Ni res, da ni dela. V resnici se prav veliko dogaja. Sploh na cestah... vsi vemo o čem govorim! Žalostno a resnično. Najbolj žalostno ob vsem tem pa je to, da se zdaj popolnoma vsi ukvarjamo s tem kje je bil šofer pred nesrečo? Je res, da ni bil sam? Kolikšno kazen si bo zaslužil? Je bil res uspešen podjetnik? Bla, bla, bla... Pa koga za vraga sploh to briga!?!? In zakaj za vraga vse te debate potekajo ravno...za šankom!? In vas vprašam: »Predragi moji kolegi in kolegice, kdaj nameravate pa vi danes iti domov?« »Ah, ttle pir še požrem pa grem.« Ah, daj nehaj no, res? Kolikor smisla, toliko nesmisla v vseh besedah, ki jih izrečemo... vsi smo za, da je nekaj treba narediti.. Bomo. Seveda, samo ta pir še spijem pa vse poštimam! Nezaslišano.. Da ne rečem, da se v tem trenutku počutim kot Jata d.o.o! Z našopirjeno kožo, ko samo pomislim, da se bo v tem trenutku nekdo mogoče zapeljal na nasprotni pas avtoceste...in ubil...vsekakor verjetno ne sebe... 

Zakaj? Zato, ker se ukvarjamo s tem kaj je bilo, ne s tem kaj bo. Ker smo vsi »naštimani« za nazaj, ne naprej. Ker smo vsi vso svojo energijo uperili v kazen nesrečneža, ki si je pravzaprav sam sebi naložil najteže breme. Zakaj nebi vso svojo energijo, znanje, ideje usmerili v to, da nekaj naredimo na tem. Prav imate, nismo dolžni kupiti ježkov, ki so tako prekleto dragi. Čeprav, če po drugi strani pogledam, ko nebi dal par tisoč evrov zato, da njegov sin, hči ostaneta živa?!?! Kljub temu ne, nismo dolžni... lahko pa veliko naredimo... če pokličemo taksi.

Ne taksi, prijatelja! Samo prijatelja....