Če bi mi kdo nedolgo nazaj dejal da bom aktivna v gasilskem društvu bi ga verjetno vprašala, če je padel na glavo. Kot mestnemu dekletu, priznam, gasilstvo ni bilo blizu. Odraščala sem med betonom in poleg šole je bil moj edini fokus ples. A z leti se spreminjamo, spremeni se nam okus, pogled na svet, osebnostno zrastemo, zadamo si nove cilje in zamenjamo hobije. In tako sem tukaj, Nina Košir, članica prostovoljnega gasilskega društva Hruševo.

Moja pot v gasilstvu je kratka, saj se je začela v letu 2013. Vmes je imel prste tudi moj mož, in tako sem bila na občnem zboru sprejeta med nove člane, kmalu za tem pa predlagana za mesto predstavnice komisije za članice. Sprva sem na sestankih upravnega, nadzornega odbora in disciplinske komisije nemo sedela in poslušala debato, in gledala pred sebe, v mizo, kot žaba v lešnik. Sanjalo se mi ni o čem govorijo. Ni čudno da je potem moža doma čakal plaz vprašanj, kaj, kako, zakaj, kdaj, kje in podobno, saj sem hotela vedeti za kaj se gre, in v meni je tlela tedaj še tiha želja, da bi bila tudi jaz tako kot on morda nekoč operativna gasilka. Tako so bili njegovi odgovori zgolj olje na ogenj in želja, da bolj spoznam stvari in delovanje, je rasla. Pa je prišel tečaj za pripravnika, in sem si rekla grem. Kmalu za tem je prišel še nadaljevalni tečaj za gasilca. Vzel je več časa, več energije, a dal je tudi ogromno novih odgovorov in znanja. S tem pa nove želje in motivacijo. Govorila sem si, ko tale tečaj naredim bom pa počakala, da izpolnim pogoje in bom potem lahko šla opravljat tečaj za bolničarja. To je bilo tisto v čemer sem se videla. A prišla je zaključna vaja, nas, tečajnikov, in ko sem bila dodeljena v skupino, ki je na vaji delala na notranjem požaru poslopja, se je v meni premaknilo in sem se skoraj dobesedno zaljubila v izolirni dihalni aparat, ki sem si ga takrat prvič poveznila nase. Poveljnika društva sem prepričala, da si želim delovati tudi na operativnem področju, in da mi tečaj ni pomenil zgolj še enega čina. In poslal me je na zdravniški pregled po 4. členu in potem še na Ig po specialnost IDA. Od tu pa grem lahko samo še naprej. Tudi bolničar je še vedno cilj, pa tehnično reševanje, morda nekoč vrvna tehnika… Bolj ko spoznavam stvari, se učim, hodim na vaje, izobraževanja in delujem na intervencijah več je motivacije, novih ciljev in idej.

Res je minilo je zgolj 3 leta od mojega vstopa med gasilce, a v tem kratkem obdobju sem se naučila veliko, spoznala še več in kar je najpomembneje uživam. Med tem obiskala kar nekaj posvetov, in pomagala organizirati prvo vajo za članice naše gasilske zveze. In tako grem naprej, saj mi gasilstvo pomeni sprostitev, odmik od vsega, nekaj kjer sem to kar sem. Še vedno se učim, in se še bom. Kaj že pravijo kjer je volja je pot...

Z gasilskim pozdravom Na pomoč

Nina Košir