Sedim v centrali in ob „oblici dela“, ki ga moram opraviti, najdem čas za brskanje po gasilskih spletnih straneh. Naletim na „dnevnik gasilcev“ in si vzamem čas, da preberem nekaj blogov. Zelo živo se spomnim vseh opisanih trenutkov in prav gotovo bi jih lahko še danes opisala z zelo podobnimi besedami. Določene stvari v človeku pustijo tako močne sledi, da jih preprosto ni mogoče pozabiti. A kljub temu – odraščam.

Niti slišati nisem hotela za stavek „Saj te bo minilo po nekaj letih“, ko sem norela vedno znova, ko sem zamudila intervencijo. Mogoče zato, ker so se izrazili narobe. Ne mine te, navadiš se. Naučijo te, da postaneš hladen, nedotakljiv... Naučiš se skriti slabo voljo, žalost, veselje, vzhičenost in pripravljenost za delo. Učiš se biti del tistih, ki samo hodijo v službo. In, če si res dober učenec, ti to celo uspe. Moram priznati, da mi petice niso delale ravno gužve v redovalnici. In upam, da je iz tega predmeta nikdar ne bom dobila! Ker bi to pomenilo, da več ne čutim tega s čimer sem se rodila. In tako bi izgubila samo sebe. Pa ne bom! Nočem se tega naučiti!

Že od samega začetka lahko rečem, da sem klic na akcijo doživljala mogoče drugače kot pričajo ostali. V trenutku, ko je piskal alarm adrenalin poskoči, bitje srca ponori, toda v istem trenutku, ko sem sedla v avto je, skoraj boleč utrip, minil. Kot, da bi možgani preklopili na drug program: „Ni hec, skoncentriraj se!“. Danes? Samo še res zelo čudni klici, ki vzbujajo tisoče vprašanj pritegnejo malce občutkov nelagodja in vznemirjenja. In, ko danes gledam fante in dekleta iz prostovoljnega društva kako si grizejo nohte, če zamudijo akcijo, si rečem: „Revčki...nekateri se nikdar ne bodo imeli priložnosti ohladiti, ker ne bodo nikdar doživeli toliko, da bi to spoznali na tak način.“ Že v primerjavi z mano, ki to delo delam štiri leta, kaj šele s kakšnimi starimi mački, ki to delajo že več kot 20 let. Ampak, če se v štirih letih skuliraš do te mere, da te gane le malokaj, potem zna biti, da imaš po 20 letih le še vsega preko glave. Ne znam si predstavljati tega občutka, nočem tako čutiti. Ampak takšna je očitno pot gasilskega odraščanja. 

Zaman so torej vse besede odraslih mladim: „Saj te bo minilo.“ Namesto tega stavka, bi večkrat prav prišel: „Zaupam ti, delaj, kot sem te učil.“ Priznam, da tudi meni uide kdaj stavek v smislu, ne obremenjuj se, te bo minilo. Ampak, mogoče bi se morala ugrizniti v jezik in jim pustiti veselje dokler ga imajo. To pripravljenost poskušala izkoristiti dokler so voljni učenja. Na malodušna pota v vsakem primeru zaidemo praktično vsi, slej ali prej. 

In ne, nočem petice iz predmeta „Hladnokrvnost“ in delala bom na tem. Ker je lepo videti sebe v mlajših generacijah. Ker je lepo videti njihovo veselje in voljo do tega, česar je nam mnogim iz takšnih ali drugačnih razlogov zmanjkalo. In, ker nam konec koncev, le ti nori, zmešani in divji mladi vračajo energijo, ki so jo nam, naši drugi stari, vzeli....

Hočem, da smo drugačni! In vem, da bomo drugačni!