Aha! Evo jo. Vstala od mrtvih boste rekli. Ne, ne… samo precej trdnejša. Ali pa mogoče bolj »izkušena« za vse vrste stvari, ki bi mi še kakšno leto nazaj segle globoko… pregloboko. 
Lahko rečem, da se ni dogajalo nič posebnega, nič tako zelo posebnega, da bi bilo vredno deliti, ali pa priznam, da sem preprosto padla na dno. Dno tiste steklenice, ki je polna vode na dnu oceana. Ampak ne priznam. Ne! Lahko, da se samo izgovarjam, ker si nisem vzela časa, lahko pa, da je vse res. Kaj pa veš, ne moreš vedeti, kajne? Hecno. 
Da vas potolažim – se je dogajalo. Kljub steklenici se je dogajalo. Celo tako zelo intenzivno, da je bilo več kot očitno preveč za na papir. No, tipkovnico… vsega pač ne morete vedeti! 
Premnogo navdihov… ki so se končali z globokimi vdihi in rekom: »Ohladi se!« 
Do včeraj. Ko me nič ni posebno pretreslo, ne šokiralo niti presenetilo temveč je bila končno kaplja čez rob. Vsi, ki ne veste, da gasilci v Celju letos praznujejo(mo) 140-letnico vam povem, da jo. =) No, zakaj praznujejo oziroma praznujemo. Zato, ker ne čutim, da bi v tej svoji kratki karieri svojega gasilskega dela v Celju že lahko bila kakorkoli »zaslužna« za dobro delo celjskih gasilcev. Vseh gasilcev. Pa vendar sem po službeni dolžnosti padla v dejanje praznovanja. Ne, sploh ne omenjam »intervencijske« vožnje na vajo ob praznovanju. Khm! No… če sem že bila pri robu tiste steklenice, da splavam na površje oceana se je prikradla ena ferdamana hobotnica in me zatlačila nazaj. No, celo čepi na njej! Kar počakaj in sedi in uživaj dokler lahko. Ko pridem ven te ujamem in vržem na žar! Baba! Da ne zbežim iz bistva. Torej. Praznovanje, prostovoljni gasilci, poklicni gasilci, župani, direktorji, ministrica… en kup ene velike celjske in slovenske smetane. V pozitivnem smislu seveda. Prevzem treh novih vozil za PGE… lepo. Ponosna! In potem sprehod skozi mestno jedro, v mestno hišo… na uradno proslavo… vse do govora ministrice. 

Prosim, da me po tem blogu ne tlačite v koš te in one stranke in me bašete z dejstvi o prilizovanju, in lezenju v r*** in podobne neumnosti, ampak njen govor je bil krasen. Kolikor pač je že resnice v njem vemo vsi, ampak povedano je bilo lepo. Krasno. Skoraj iskreno je zvenelo. Všeč mi je bilo. Ampak imam repliko… napačna publika!!! Ljudje božji. Gasilci vemo kdo in kaj smo! Vemo kaj smo naredili in kaj bomo naredili ne glede na letni čas, uro, praznik in dejstva, da mogoče rešujemo življenja in premoženja naših sovražnikov ali tistih, ki nas pač nimajo radi pa še samo ne vedo zakaj točno. Vemo kaj v kaj se spuščamo in vemo, da nikdar ne bomo rekli ne. Ker to smo in to bomo ostali. Ne opevajte kako se razumemo prostovoljci in poklicni, ker to sami najbolje vemo. Vemo, ker smo skoraj vsi, ki se s tem poklicno ukvarjamo na obeh bregovih. Ne opevajte kako smo super in krasni in oh in sploh. Nič nam ne pomaga, če se vi tukaj in zdaj zavedate, da smo najštevilčnejša in dejansko najbolj koristna društva za krajane in občane. Ne glede na to, ali nam obljubite finance ali ne, smo tukaj. Vedno bomo. Mi vemo… ne govorite nam. Povejte svetu! Povejte ljudstvu! Povejte javnosti točno to, kar ste nam povedali! Povejte točno ta govor v kamere! To potrebujemo. To, kar ste vi spoznali med poplavami v Ljubljani lansko leto, to… mi že dolgo vemo… ne govorite nam…. Gasilci imamo potrebno opremo in znanje. Imamo. Nikdar nismo rekli, da smo globalno slabo opremljeni. Da nismo dovolj izobraženi. Vsekakor pa lažje pomagamo, če vi nam pomagate… da nam zamenjate 15 let stare radijske postaje, ki jim začne kruliti po želodcu že v trenutku, ko stopimo iz avtomobila. Če nam omogočite, da namesto 12 kilogramskih jeklenk na ramena obesimo enkrat lažje…hej…dve lahko potemtakem nesem… Če nam v razpisu ne težite, da ima lahko ta in ta avto maksimalno toliko in toliko moči… omejite nas navzdol…. Kako že rečejo: »Od viška ne boli glava«. Se opravičujem za zadnji stavek, ki sem ga ukradla sodelavcu, ampak takooo paše v kontekst! =) 
In kaj potrebujemo najbolj? Vas, ki nas podpirate. Sami sebe ne moremo promovirati… veliko nas je a smo premajhni… ne zmoremo… trudimo se, a ne zmoremo… Vi. Vi tisti na čelu… vi nas lahko povzdignete. Vi ste tisti, ki imate možnost na glas povedati ljudem kdo so tisti, ki se trudijo in se bodo vedno. Pa četudi nas zmerjate z vsemi možnimi zmerljivkami, ki jih premore SSKJ. No, v bistvu jih ne… ah ja! Skratka… znova priznam… zvila sem rep med noge in pobegnila namesto, da bi stegnila svoj prevečkrat nepremišljen jezik in ji točno tole povedala v obraz. Dobronamerno. Proseče… pogledala bi izpod čela in naredila smešno grimaso. Ni vrag, da podleže! Ampak… še sreča, da nisem! =) 

Čemu…? Če ne za vas, bomo pa delali in pretegovali svoje mišice in kradli svoj prosti čas zase in za svoje dobro počutje! Poklicno ali prostovoljno, saj je vseeno.