A se smem igrati igro vlog? Recimo, da si izberem čarovnico. Zakaj? Ja, ker so si sodelavci tako izmislili. Ker jih je včasih malo strah, ko rečem »danes bomo delali«. =) Saj, če priznam… mogoče sem res malo. Malo sem pa žleht. ;) 

Leto 2010, priznajmo, vsekakor zbija povprečje števila nesreč. Pustimo grozne poplave. Pustimo razsežnosti določenih nesreč. Čista gola matematika v grobem. Začeli smo mirno, nadaljevali dokaj znosno…. Ampak… končujemo v velikem stilu… in, če si vzamem pravico čarovnice - 2011 nas bo izučilo! Mi ne verjamete? Ne še… 

Zakaj? Zato, ker tako čutim. Zato, ker za dežjem vedno posije sonce in zato, ker mir ni večen. In, če potegnemo črto prvega polletja in zarišemo premico, ki se je začela dvigovati s poplavami…. Kje smo? Kolegi in kolegice…delali bomo! Zelo… vam nagajam strah v kosti? =) Moram malo. Si ne morem pomagati. 

Skupek dogodkov in dogajanj v zadnjim mesecih v meni dela en velik raztur. Nimam prave predstave o tem kaj naj, kako naj… na kak način, da bo prav. Največkrat se odločim v prid drugim. Da bo le vse ok, si rečem. Pa ni čisto v redu tako, veste. Se sprašujete kakšne veze ima to z gasilstvom? Ima… v tistem trenutku, ko zazvoni telefon in zapoje sirena se vse zdi krasno. Trenutek, ko daješ vse od sebe te polni z energijo in veseljem. Ko se vrneš očistiš obleko si poln. Dokler ura ne odbije 7.00. Ko sedeš v avto in premelješ vsako sekundo dneva. In potem si rečeš: »Zakaj? Kaj je človeka napeljalo na to, da je sedel za volan? Je bilo to, da bi njegova družina bila srečna, ko pride še danes zvečer domov toliko bolj pomembno, kot to, da si ni priznal, da je preutrujen za vožnjo? Je bilo tistih nekaj več ur »narazen« tako težko prenesti« Ne vem, ne poznam vzroka… toda… včasih nam lastna želja ustreči nekomu ravno ta privilegij vzame. Ali kdaj utrujeni, ko sedemo za volan pomislimo, da ne bomo zmogli do doma kjer se bomo spočili? Ne samo pijani… preprosto utrujeni. Ali kdaj veseli pomislimo, da smo lahko v naslednji sekundi žalostni in obratno? Ta čustva krojijo svet na nepošten način. Bog nam ni zastonj dal tudi razuma in sposobnosti sporazumevanja. 

Ko vlečem črto skozi leto. Skrajni čas je, da se konča! Če je bilo 2009 nabito s čustvi in je seglo najglobje kot se da… potem je 2010 ostalo točno tam. Le, da z mnogo bolj bolečimi izkušnjami. Toliko različnih občutkov, tako močni vzponi in tako nizki padci! Tako nizko, da nižje gre že zelo težko. Toliko spoznanj, toliko notranjih preobratov…. Začetek leta vsekakor tega ni tako napovedal… če bi narisali graf bi izgledal kot potresni graf. Konstantno tresenje. Pa še bo treslo, še bodo sunki. Močni sunki! Zato vam pravim, 2011 bomo delali. Vsaj prve pol leta. In, če bomo držali skupaj… smo zmagali! Le hrbta si ne obračajte in oči imejte odprte. Zaupajte ampak zaupajte z rezervo. Med nami so ljudje, ki se jim reče virus. Le najodpornejši bodo ostali pokonci. 2010 nas je povezalo, 2011 nas bo utrdilo! Le dovolj cementa nasujmo in ne pustimo, da nas razbijejo!