Avtor: Blanka Kroflič
21.11.2012 - Ko padejo tla pod nogami...

Včasih ljudje čutimo stvari, ki jih ni. Včasih ne čutimo ničesar, kot, da smo mrtvi. Občutek, ki ti teži po razmišljanju ali sem res že vse doživel, sem res tako trden, da me več čisto nič ne more presenetiti? Sem se res že toliko naučil, da sem kos vsaki novi situaciji? Sem res dal skozi ravno tisto mero življenjskih situacij, da sem pripravljen na "vse"? 

Spoznaš veliko novih ljudi, se naučiš novih stvari. Življenje iz divjih novosti končno preide v dokaj ustaljene tirnice. Dosežeš praktično skoraj vse na svojem sanjskem seznamu želja. Okej, vem, manjka še motor. =) Končno najdeš sistem razporejanja časa med službo, prijatelji in časom zase... Vsepovsod te je polno in si čisto zadovoljen s tem kar imaš. Nove ljudi okrog sebe, stare prijatelje, nove dogodivščine, stare neumnosti. Popoln paket! 
Nove izkušnje, stare sanje... Saj pravim... mirno! Nekako se odločiš, da si dovolj zrel, da se sprostiš, ker je vse ok. 

Potem pa pride dan, ko se ta trdna tla zamajejo, stresejo in ti zbežijo izpod nog! Seveda, logično! Če ne premikaš nog padeš kot klada! Zakaj ne premikaš nog? Zato, ker ti je vse ok, vredu. Stojiš, vegetiraš na zgrajeni čustveni podlagi. Trden, samozavesten, prepričan vase. Vseved... In potem pride dan, kot vsak...za včerajšnjim... pogled, ki te zmede. Besede, ki ti vzamejo vse tvoje vnaprej pripravljene stavke... človek, ki je skoraj isti ti. No, na to pa nisem pripravljen, si rečeš. Prespiš, prebediš... spet prespiš... not! Ne gre iz glave. 
In vse to... vse to izhaja iz tistih izpolnjenjih želja... vse se potem navezuje na to... Sreča ali... nesreča? 

Ne pravijo zastojn, ko rečejo: "Ko ima hudič mlade, jih ima pa veliko!" In, če je hudič en življenjski uspeh... in, če so novi pozitivni ljudje mali hudički. Potem naj bo temu tako! =) 
Zakaj torej slediti svojim sanjam? Ker tla, ki ti padejo po nogami na tak način, vsekakor niso nizek padec!