Nekaj dni nazaj mi je en gasilski kolega rekel, da je prebral blog. Da mu je všeč ampak, da bi morala pisati bolj pogosto. Seveda krohot! Zakaj le? O čem naj pišem? O oblakih!? Naj si izmišljujem akcije? Konec koncev bi res lahko ampak… naslednji pregon za požigalcem bo nanesel najprej na moj blog! ;) 

Včasih ljudje pretiravamo. V vseh možnih pogledih. Še ne dolgo nazaj mi je živček v sredini glave poskakoval, ker nekaj dni ni bilo akcije v službi. Dragi moji… 4. mesec teče kar Blanka v službi ni naletela na akcijo… no, pa priznajte, da se vam vsaj malo smilim. =) Celo tako zelo si želim vsaj malo adrenalina, da mi že očitajo škodoželjnost. Pa… saj vsi vemo, da to ni res! 

Skratka moje bistvo ni to kar se ne dogaja, ampak to kar se. Zakaj pišem? Ker mi je na poti iz službe piskal pozivnik!! Ne pričakujte norega opisa in poteka akcije, ker je pravzaprav vse kar je bilo zopet pogasil šprinkler v podjetju. Toda, če bi znala opisati vse telesne procese… če bi zmogla narisati, posneti… vsak utrip srca… je nepopisno. Trenutek, le trenutek tovrstnega adrenalina je dovolj za ogromno pozitivne energije. Pa naj še kdo reče, da nisem zadovoljna z majhnimi stvarmi. ;) Saj ne, da velike nimajo prednosti… =) Vsi mi govorijo, da nisem pri zdravi pameti. Veste kaj? Res nisem. Toda…. Jaz verjamem. Verjamem v vse lepo na svetu. V vse kar ni lepo pa se da polepšati. Verjamem v dobro in verjamem, da lahko dosežem vse kar si res močno želim. Pa mi kdo verjame, da mi uspeva? Mogoče ne vedno točno tako kot si predstavljam, mogoče ne v točno isti obliki in količini a dobim vedno vse kar hočem dobiti! Bo kdo cinično prislonil svoj nos in rekel, da sem rojena pod srečno zvezdo ali pa, da se mi bodo reflektorji že enkrat ugasnili. Mogoče me bo res kdaj moj lastni jezik grdo tepel. Vsekakor pa se s težavo ne obremenjujem dokler ne bo nastopila! Do takrat LE VERJAMEM! In verjamem, da moj čas šele prihaja…