Se ujameš kdaj v momentu, ko nekaj tako močno želiš povedati, da ne najdeš pravih besed, ki bi znale to opisati? Ko se ujameš v zmesi občutkov, ki jih do sedaj nisi poznal. Ne najdeš pravih sestavin. Ko beseda za ta občutek ne obstaja… In potem razmišljaš ali je občutek pristen ali pa si zadevo le malce preveč osebno vzel. 

Poznam ljudi, ki se bodo tem besedam nasmejali in rekli, da se ne zavedam kaj govorim. Poznam tudi takšne, ki bodo pomislili, da se pretvarjam. Zagotovo pa vem, da poznam tudi takšne, ki se bodo v stvari našli…le povedati ne znajo, ali pa si ne upajo, na glas! 

Do prvega dne svoje nove službe sem bila prepričana, da so gasilci vse, kar mi resnično daje to, kar potrebujem, da zadovoljim otroka v sebi. Vse kar se je dogajalo skozi šolanje je tej zadevi samo še prikimavalo. Do sobote…, ki je prišla tako kot vsaka druga – za petkom. =) Ampak z njo tudi drugi dan službe v enoti. Nekakšen čuden občutek mi je položil v glavo, da bomo doživeli tri akcije. Majhne, vendar tri. Zakaj? Lahko me mučiš….vendar ne vem! 

Rečeno, storjeno! Prva že zgodaj. Če pričakuješ, da jo bom opisala se grdo motiš. Ne bom je, ker ne vem kakšna je bila!!!! RRRRRR! Nakupovanje mi nikdar ni bila muza (če seveda v žepu ni bilo vsaj Cankarja za nove hlače), toda od sobote naprej pa to početje dejansko preziram! Zakaj? Ker me je oropalo prve akcije! Oh, kar smej se. Meni je šlo na jok… Naj mi odpade mezinec leve noge, če mi ne bi bilo nerodno, bi jokala kot otrok! No, če izvzamemo bockanje sodelavcev zaradi izostanka, sem jo kar dobro pospravila v predalček preteklosti. 

Sledilo je običajno, pranje avtomobilov, garaže… Sama pri sebi sem si mislila, fantje, vi se kar smejte, danes bosta še dve! 

Ne bodi ga treba, da se je oglasil gong! Jea! Evo pa smo šli. Dobro bereš – SMO šli! Jaz šla. Heh. Majhen travniški požar. Svinjarija, steklo, gume. Majhen…pa vseeno sva nanj zlila skoraj 2000 litrov. Blek, gume! Še dobro, da imam ušesa, ki so mojo glavo še držala skupaj. Drugače bi se mi od smeha pokazala slama. Tako, sedaj bom lahko mirno spala. 

Ponovi postopek pranja, dolivanja vode, čiščenje hodnika, dispečerske sobe,…itd. 

Ravno sredi vroče debate o Škodah: »Guooonnnnngggg!!« Wooohooooooo!!!! Gremo!!! Hahaha, kaj sem vam rekla!? Tri! Po prvem podatku naj bi bile celo dve, vendar se je izkazalo, da gre za eno samo. Hiša. Na kraj dogodka se je odpeljalo 10 gasilcev. Po prvi oceni en napad, lestev,…ogled strehe, prostora. Vau, lestev moram dat dol. Kul. =) Ne, res – kul! V sem resnici pričakovala le pasivno sodelovanje (bi pa zagotovo dala skoraj vse za to, da bi lahko nekako res pomagala). Po parih minutah pa ukaz za drugi napad. Kdo? Jaz!? Kaj si zmešan? Aaaa! To je pa ravno za popiz*it! 

In zdaj pričakuješ, da opišem potek krvi skozi telo in srce, bitje in nivo adrenalina? Na žalost tega ne bo. Zakaj? Zato, ker sem za razliko od izkušenj do sedaj, točno vedela kam, s kom in kako! Ni bilo niti kančka strahu ali dvoma. Zavedam, se, da zadeva ni bila tako kritična in je zato vodja točno vedel kaj počne. Vendar…občutek… nepopisen…. Tako nekako, nekako… NE VEM KAKO!!! Ne znam opisati! 

Če rečem ljubezen, bo kdo rekel, da spadam k prijateljem v Vojnik ali pa na Jerry Springer Show. Če rečem strast, bi pomislili, da sem klišejska. Če rečem, da je otrok v meni dobil to kar je hotel se lažem. Bi razumel, če bi rekla – se še spomniš svoje prve ljubezni? In, takrat čutiš metuljčke…. No, jaz čutim mravljice. Ne metuljčke, mravljice. Hecno, kajne? 

Občutek med ljubeznijo, hvaležnostjo, veseljem, strastjo, zadovoljstvom,….nekaj takšnega… Nepopisno!!!!! Prisežem! 

Utrgana sem! Hvala….