Nekaj časa nazaj me je kontaktiral novi lastnik portala Gasilci 112, če bi še sodelovala? Z veseljem, rečem, a, če sem čisto iskrena, si ob tem kar me teži ali ne morem vzeti časa za blog ali pa preprosto ni teme, ki bi me zbodla do te mere, da se znova izpostavim. No, ni bilo potrebno veliko časa, da mi je možgansko srčne celice malo zbudila sveža tema. Vem, da veste o čem pišem.

ŠOV

Da. Dopuščam možnost, da se motim.

Da. Dopuščam možnost, da bo zadeva izpadla O.K., korektno, pošteno, realno in pozitivno poleg pozitivnega predznaka na računu zmagovalca.

Da. Želim si, da bi bilo tako!

DA! Privoščim vsem akterjem, idejnikom, pobudnikom, da jim uspe! Iskreno jim privoščim!

Da. Spoštujem in cenim »vse« glavne like iz gasilske stroke, ki so se lotili projekta tako suvereno, da jim zadeva prinese več pozitivnih kot negativnih lastnosti. Čisto zares tako čutim, ker sem sama bila deležna ogromne količine znanja od teh ljudi. Vem, da so strokovnjaki! Vem iz prve roke. Žal mi bo, če bo sledil neuspeh.

Da. Vesela bom, ko (če) bo ŠOV prinesel pozitiven feedback in, če (ko) bodo vsi akterji od tega imeli pozitivne koristi pa četudi je to ponudba za manekensko delo, kak nov biznis,... karkoli! Imeli so jajca, šli so, izpostavili so se, zaslužijo si. DA!

In da. Razumem zakaj se nekdo sploh odloči za tovrstno stvar. Razumem zaradi svojih izkušenj.

A to še ne pomeni, da stvar podpiram. Vsi, ki ste neopredeljeni ali pa za stvar boste rekli, da sem negativna, da vzbujam negativnost, da sem mogoče le temu samo podlegla... recite kar hočete, briga me. Ni mi všeč! Zakaj?

Zato, ker vem kako potekajo izbori. Zato, ker vem kako se obnašajo določeni (komercialni) novinarji. Zato, ker vem kolikokrat so bile moje besede s strani novinarjev zapisane »točno tako« kot sem jih izrekla. Zato, ker poznam stroko, sem del nje že skoraj vse svoje življenje in, ker vem kako sem se sama počutila, pri svojih 17-ih, 18-ih in vse dotlej, dokler nisem doživela nekaj pravih gasilskih intervencij. Za svoja leta, spol in možnost gasilskega izobraževanja glede na lokalno okolje sem vedela veliko. Znala sem veliko. No, vsaj mislila sem tako.... priznam. Tudi danes zagovarjam stališča, ki se bodo skozi leta mogoče spremenila. A danes to delam z zavedanjem, da se lahko spremenijo. Pri 17-ih nisem vedela tega. Slišala že, slišala, a ne vedela. In zato čisto pokočno, s svojo hrbtenico in možgani stojim za tem, da tega ŠOVa ne podpiram.

Ne podpiram, ker se zavedam »moči« kamere, zvoka, slike, in konteksta.

Ne podpiram, ker vem, da bo v šovu vsaj eden (upam, da samo eden!), ki bo iz sebe naredil totalnega bebca in s tem osmešil sebe, društvo in organizacijo. (Kot jo je že enkrat en pameten gasilec, če še pomnite!)

Ne podpiram, ker mi je hudo za vse, ki ne bodo zmagali in bodo tarča psihičnega pritiska še dolga leta.

Ne podpiram, ker vem, da jim bo žal tako kot vsem tekmovalcem resničnostnih šovov.

Ne podpiram, ker nisem nikakršen »prdec«, pač star ali pa mlad, spoštovani POP TV-jevci.

Ne podpiram, ker mi je mar za skupino kateri pripadam včasih bolj kot za svoje lastno življenje...

In ne. Ne bom vas prepričevala v eno ali drugo smer.

Ne bom. Povem samo kako čutim...

Na šovu pa naj zmaga najboljši Šalabajzarsko Omejeni Vsevednež!

Pika!

Jst