Avtor: Gašper Bizjak |
Ne vem, če je naslov pravi... je pa zelo kontrasten!
V službi. Ura je 23:20, sedim na stolu za mizo in se grejem ob radiatorju... Skozi okno opazujem spokojno Ljubljano, nekam čudno tiho je vse. No, verjetno je kriv mraz, ki reže skozi ljubljansko kotlino. Ljudje so skriti v svojih jamah, večina javnega sektorja pa skače v ritmih glasbe na novoletni zabavi na gospodarskem razstavišču. Eni pač delamo. In ni nam hudega.
Ob 23:40 prebiram blog kolegice poklicne gasilke. Zabavno je brati misli, ki so enake mojim. O tem da je prekleto težko zapustiti delo in se odpraviti na dopust, pa o tem - da ko sem jaz v službi tako ali tako ni intervencij, ko sem odsoten, pa so! In potem sem obtožen požigalstva ipd... "Ko si na šihtu itak nikol ne gori, pol te pa en dan ni, mamo pa tri požare..."!
No, tako je bilo pred dobrim letom... take in podobne "zbadljivke" ter šale, ostanejo v spominu. Danes je drugače. Še vedno sem raje v službi kot kje drugje, ampak imam intervencije. Danes si morda želim, da jih ne bi imel - vsaj tistih ne, na katerih se poškoduje kdo od sodelavcev, ali naključnih posameznikov. Pa ne zato, ker ne maram službe ali gasilskega dela, pač pa ker nikomur ne privoščim nesreče. Mislim, da nas je takih večina, saj če mislimo nasprotno morda nismo ravno pri pravi pameti?
No in naposled začne snežiti. Sneg se prijema, čas teče... ob 5.33 nas dispečer prijazno povabi na čiščenje snega. In gremo. Pometamo, kidamo, ropotamo in motimo sosede. Hja, Gasilci moramo imeti spucano... pač boste pa to soboto prej ustali! He he. Pričnem čistiti svojo belo kraljico... ( vdevek mojega avtomobila - morda se sliši trapasto, ampak z avtom delam kot da ima osebnost, bleh.. ) Odstranjujem sneg iz strehe, ko nas dispečer spet prijazno povabi na intervencijo. Prometna nesreča iz Dobrove proti Horjulu, oseba vkleščena v vozilu. Trčila avto in tovornjak. Brrrrrrr... zna bit grdo.
Ceste zasute. Nesplužene. Nezvožene. Groza. Večtonsko mrcino odnaša v ovinkih. Voznik je previden! Peljemo se po avtocesti... 80km/h, 90km/h... Upamo, da ne bo koga odneslo pred tovornjak. Izvoz. Stranske ulice. Na levi avtomobili, na desni bankine - zasute s snegom. In potem se peljemo po čisti temi. Očitno po tej cesti ni šel pred nami še nihče, ni kolesnic, ni roba ceste - samo sneg, sneg, sneg. Pogled iz sprednjega sovoznikovega sedeža naprej - odboj modrih stroboskopskih luči od okolice, od snega, od snežink. Če sem gledal v snežinke pred sabo, je vse skupaj izgledalo kot windows starfield ozadje. Moteče in še enkrat moteče.
Ob prihodu na mesto nesreče, tovornjak s prikolico stoji čez cesto. Na drugi strani v skoraj vertikalni pozi v grabnu - osebni avtomobil. Razsut ko svija. V njem je moški, leži, trese se. S sodelavcem splezava v avto. Prerinem se skozi razbito stransko steklo in skrivljena vrata. Z nogami se opiram v armaturo. No, stojim na njej. Skupaj dvignemo moškega, pod njega zapeljemo nosila. Iz avta ga vzamejo skozi prtljažnik. Še sam splezam ven, ponesrečenca naložimo v reševalno vozilo. Vrnem se k razbitini, da bi odklopil akumulator. Sneži, tema, vidljivost slaba. Prižgem svetilko, njen snop pade ravno na mesto, kjer ob sovoznikovih vratih na belem snegu, počivajo kapljice krvi. Kako kontrastno. Stojim v vodi na dnu grabna, zamaka mi v čevlje. Kako prijeten občutek. Odklopiva akumulator, splezava iz grabna... adijo, srečno. Znebim se lateksovih rokavic in že smo na poti domov.
7:35! Prihod v enoto, menjava izmen se je realizirala že pred 40 min. Še enkrat očistim svoj avto in se odpeljem. Počasi. Previdno. Na kavo v bljižni lokal. Da s sodelavci še kakšno rečemo. Kot da nismo bili skupaj prejšnjih 12 ur. Nima veze. Kava in čvek o intervenciji za dobro jutro - super. In po čisto belem snegu, nazaj v svojo domačo jamo. Brez rdečih madežev prosim. Hvala.