Lahko bi začel s stavkom "Zgodilo se je...", pa ne bom. Čeprav je res. Večerno vzdušje je prekinil vsem nam dobro znani gong, ki je prav zelo podoben tistemu v nakupovalnih središčih, ko Štefko iz oddelka za spodnje perilo pokličejo na informacije. Prav res! In vokal dispečerja, ki v dokaj mirnem tonu pove, da naj bi se kadilo iz zabojnikov za smeti... In, gremo! Zadnje štiri intervencije so bile dokaj patetične. In tudi ta verjetno ne bo nič drugačna. Naj si nadenemo dihalce? Že petič zapored zastonj? Ah, saj nas nič ne stane. Vendar bom masko obesil okoli vratu. Sodelavec ponovi za mano. Pripeljemo se na lokacijo, voz 2 na mestu. Pa se res nekaj kadi. Za nekaj sekund se nemo zazremo v mesto, kjer izhaja dim. Sledi hmmmmm... Pa se to res kadi iz zabojnikov, ali gori v notranjosti? Varljiva realnost že v naslednji sekundi postane resničnost, ko se iz dima priplazi varnostnik nočnega kluba. Opečen. Kašlja. A? Sodelavci so že pri njem, čelado primem s koleni in si čez obraz potisnem masko. Podkapa na mestu, čelada na mestu, ročnik pri nama, vstopiva v prostor. Pozabite Hacetovo vajo za pravilen vstop. Vrata so bila že odprta. Preiskujeva večji prostor, dim je pod stropom, ne vidiva izvora. Vpijeva, sprašujeva če je kdo tukaj. Pridruži se nama še ena dvojica sodelavcev. Dima veliko. Ne najdemo izvora. Prva vrata. Potipam, če so topla. Niso. Kljuko potisnem dol in se z ramo naslonim na vrata. Malo bolj na silo, ključavnica popusti, vrata se odprejo. Ni časa za božanje ključavnic, morda je kdo za vrati. Prostor popolnoma zadimljen. Prečeševa ga vsak milimeter v nekaj trenutkih, nikogar ni, gremo naprej. Kje gori? Kjeee goriii? Po postaji se oglasi vodja intervencije, ki nam sporoči, da tudi varnostnik ne ve... Nemogoče! Za palmami in kupom škatel najdem stopnice. To bo to! Vzpenjava se, vročina narašča, popolna tema, ognja ni videti. Pred seboj v dimu, ki ga reže belkastomodra svetloba moje svetilke, zagledam silhueto človeškega telesa. Približam se, očitno je nekdo pokrit z oddejo... Ne! Nikogar ni, oddeja je sama ležala na tleh, zavita, kot kakšna preproga. V spodnjem nadstropju zabrni ventilator. Začelo se je prezračevanje... v nekaj trenutkih pred menoj vzplameni ogenj. A tukaj si! Dolgo se nisva videla. Z nekaj curki vode, ogenj ugasne. Vročina začne pojenjati, sedaj se začne zabavni del. Odstranjevanje zgorelih, polzgorelih ali še vedno tlečih stolov, miz, oddej, preprog, omar. Vidljivost je še vedno skoraj nična, zato se odločimo poiskati odprtino! Mora biti! Tipamo po steni, dolgi približno 10 velikih korakov in visoki približno 3 metre. Nič. Po postaji javijo, da je od zunaj videti okno, približno 8 metrov od roba stavbe. Višine ne sporočijo. Trkam po steni, zapičim v knauf svoje najljubše orodje (huligan) in najdem okno. He he. Toliko o sreči. Odstranimo del stene, odpremo okno - tokrat brez razbijanja. Prezračimo prostor, iznesemo material. Varnostnika so že odpeljali reševalci. Intervencija uspešno zaključena. 

In potem se sprašujem, kako je lahko splet okoliščin takšen, kot je bil. Statistično gledano ne more biti. A v praksi je drugače. Če vprašate mene, statistika pri intervencijah ne obstaja. So požari in prometne nesreče, pa reševanje ljudi in živali itd... Vse skupaj je najlažje beležiti po predalčkih, glede na posredovanje. A v resnici, je vsaka intervencija drugačna, vsaka zahteva drugačno iznajdljivost, drugačno ukrepanje. 

In to imamo radi. Kajne?