"Imel bi Patrio"!

Sončen poletni dan, se spreobrne v oblačnega. Sopara duši ozračje, plahek topel vetrič zaokroži po mestu. V daljavi zagrmi. Nevihta bo.
Prve kapljice začnejo močiti pregreta tla. Zagrmi enkrat, zagrmi dvakrat. Blisk prereže naelektreno nebo, poči nekje v bljižini. ALARM!
Prometna nesreča, ukleščena oseba. "Jao, par kapljic pa že poka", si mislim, čeprav sem bil pred leti sam v podobni situaciji. Sirena žvižga nad našimi glavami. Sodelavec zbrano vozi med neskončnim tokom vozil, ki se ne zmenijo za gasilsko vozilo na nujni vožnji.
Prometna je daleč. Potrebno se bo povzpeti čez nekaj skorajda gorskih prelazov. Ni časa za počasno vožnjo. Sodelavec vozi hitro, a previdno. Krožimo čez ovinke. Na levi strani prepad, na desni strm breg. Čeprav bi lahko slej ali prej pristali v jami, med drevesi, smo mirni. 
Imamo dobrega voznika. 

Pripeljemo se na mesto dogodka. Skozi levo okno zagledam srebrn avtomobil, spredaj ravno prav uničen, da nisem uspel prepoznati znamke. Toda saj ni važno - z očmi iščemo ukleščeno osebo, še predno poskačemo iz vozil. V srebrnem ni nikogar. Na desni pa. Rdeč Clio. Nekdo je v njem.
Sekunde tečejo v nekem čudnem zaporedju, medtem ko vlečemo razpiralo in škarje proti vozilu. Ostali že skrbijo za stabilizacijo - sodelavec je že v avtu pri poškodovani osebi, drži ga za glavo, drugi mu nameščajo vratno opornico. Druga sodelavca odklapljata akumolator. (Iz motorja se kadi)

Starejši moški je vkleščen. Noge ima stisnjene med levi rob vozila in sredinsko konzolo armaturne plošče. Najprej odrežemo vrata. Z razpiralom počasi delamo prostor za izvlečenje nog. Sliši se enostavno, a ni. Potrebna je optimalna previdnost, zdrava razsodnost in veliko prakse. 
"Dejmo pazit, da nebomo pleha zakrivil še bol v noge", se sliši večkrat. Moški se pritožuje - nedvomno je šoku. Ko ga osvobodimo, hoče na vsak način vstati. "Mir! Mir daj!, že vemo kaj delamo!", se sliši s strani reševalcev, medtem, ko ga skušamo vsi skupaj imobilizirati, da bi ga polegli na nosila in spravili iz vozila. Reševalci ga priklopijo na infuzijo. Zdravnica je zgrožena nad stanjem prsnega koša. Moški se upira. Hoče brcati, opleta z rokami. Zdravnica je vidno jezna. Reševalec postane nervozen. Mislim da tudi jaz čutim tiste mravljince in suh pot, ko postajaš nervozen. Normalno! Vsi smo opravljali delo dobro in strokovno, poškodovanec pa se upira in te preklinja, kot da bi ga hoteli ubiti. Slišim: "dajte mu razpiralo, pa naj se sam izreže". He, he. 
Vsi razumemo da je človek v šoku, pa čeprav te s pestmi tolče po čeladi, ko ga hočeš dati na nosila. Tako pač je. A vseeno ga je potrebno umiriti.

Končno ga spravijo v rešilca in odpeljejo. Mi pospravljamo svojo opremo. Nekaj časa je še, da se razgledamo po sami prometni nesreči. 20 metrov od Cliota, zagledamo njegovo kolo. Odtrgalo ga je, skupaj z rokami. Zanimivo. Toliko o kvaliteti. 

Vračamo se domov, pričelo se je jasniti. Saj pravijo, da za vsakim dežjem posije sonce. Vožnja domov je umirjena, čas za razmišljanje. Nisem čutil žalosti, zaskrbljenosti ali česarkoli. Naredili smo svoje, naredili smo dobro. Potem me preseneti! Kot strela iz jasnega, neka misel v moji glavi. Iz motorja se je kadilo - piše višje v oklepaju. Hmm. Nič nenavadnega za prometno nesrečo, a vendar. Predstavljajte si, da ste udeleženi v prometni nesreči, ukleščeni v vozilu, ki zagori. Ali pa, da se spravite iz vozila, ukleščen pa je vaš sopotnik ali sopotnica - avto zagori. Sranje. Gasilnik je lahko rešitev, a vendar je vprašanje, če boste sploh prišli do njega? Sranje, sranje. Tega si res ne želim doživeti. Pogovarjamo se o tem s sodelavci - že smo imeli primere, ko so ljudje zgoreli v avomobilih. Tega nihče noče doživeti. Današnji ponesrečenec je imel pač srečo. Toda, kaj je lahko bolj verjetna rešitev? Boljši avto? 

Ob prihodu domov iz službe, se pogovarjam o tem s svojo. Imam dober avto. Preverim euroNCAP.com - 34 točk. Toda noge so še vseeno v rumenem polju. Kaj storiti? Ideja - kupiti večji avto. Ali tank. Točno! Imel bi Patrio! Za svojo družino in zase. Da. Patrio.