"Deja Vu"!

Težko verjamem, a je res. Pred kratkim, v večernih urah... Odpiranje stanovanja, v katerem naj bi bila ženska, ki se ne odziva. Ključi so v ključavnici, od znotraj. Ulica z istim imenom kot pred nekaj meseci. Blok enak kot pred nekaj meseci, le da je na drugi strani ceste. Parkiram vozilo, s sodelavcem se podava v stavbo. Protivlomna vrata. Kot za v sef. Sklenemo vstopiti skozi okno. Pokličemo sodelavce, da pripeljejo avtolestev. Pripeljeta se tudi policaja in reševalca. Policaj, isti kot pred nekaj meseci, na isti lokaciji, ob podobni situaciji. Zanimivo. Avtolestev s težavo postavimo pred blok. S sodelavcem se vzpneva v 6. nadstropje. S seboj sem vzel "svojega najljubšega prijatelja" - Hooligana. Razbijem 3 slojno steklo, vstopim v prostor. Identičen prostor, kot pred nekaj meseci, ko je mlado dekle delalo samomor. Identična postavitev prostorov. Spustim v prostor reševalce, svojce, policijo. Ženska leži na postelji, pokrita čez glavo. Ne odziva se. Njen mož in sin jo skušata zbuditi. "Mami, mami..."! Nič. Reševalec ji posveti v oči. Predrami se. Jaz se umaknem. Svoje delo sem zaključil. V kotu hodnika vidim metlo. Pomedem črepinje na kup, da se ne bo še kdo ponesrečil. Pograbim Hooligana in se po stopnicah vrnem iz stavbe. Začuden? 

Reanimacija in dan po požaru v Šentvidu...

Alarm. Jaz vozim. Pod sireno in modrimi lučmi. Sredi belega dne. Prvič. S sodelavcem hitiva na pomoč reševalcem. Starejša ženska na tleh. Grenak vonj v zraku. Reševalci oživljajo, dozirajo adrenalin. Z latexovimi rokavicami jo primem za glavo, iz katere visi nekaj cevčic. Položimo jo na nosila. Pritrdimo trakove. Sledi prenos ponesrečenke iz 3.ga nadstropja v reševalno vozilo. Nosila nesem pri njenih nogah. Torej sem prvi. Poleg mene zdravnica nosi aparature. Zadaj sodelavec in reševalec. Da ni vse tako preprosto, bi omenil samo to, da je ženska imela kar nekaj kg. Okoli 100. Kaj bo sedaj z njo se ne obremenjujem... ?

Mine nekaj dni. Zgodi se - Šentvid. Tam me ni bilo, ker ta dan nisem bil v službi. Če bi bilo potrebno, bi bil. Kakorkoli - dan za požarom, nas pokličejo prav tja. Potrebno je izčrpati vodo iz kletnih prostorov. Pred stavbo stojijo delavci. Mnogo jih je. Vsi se sprašujejo, če je morda kaj ostalo. Čutiti je napetost. Novinarji snemajo, sprašujejo. S sodelavcem opraviva svojo dolžnost. Medtem je moč opaziti razdejanje. Spet se mi zazdi, da nesreča doleti največkrat tiste, ki že tako ali tako nič nimajo. (Kot sem omenil v mislih na prejšnjih straneh). 

Morda bom nekoč mislil drugače?