"Hvala za življenje - sploh ne?"

Alarm. Iz stanovanja v Šiški, v prvem nadstropju, se kadi. Ob prihodu na mesto nesreče, se zapodimo v prvo nadstropje, kjer naletimo na protivlomna vrata. Razbijamo, zvonimo. Ni odziva. Medtem ko zbiram vso energijo, da bi jo preusmeril v silo za vlom s huliganom ( do danes ne vem, če bi uspelo ali ne ), dobimo idejo, da bi vstopili skozi okno.. Morda bo res bolje in hitreje. Lestev je postavljena v nekaj 10 sekundah. Po njej se vzpneta sodelavca. Stanovanje je močno zadimljeno. Okna niso topla. Razbijeta okno.

V popolnoma zadimljenem stanovanju se nekako predrami - prebudi, moški srednjih let. V svoji zbeganosti začne kričati na nas.. "Budale, kaj ste naredili?" Pomiri ga policija. Policistka mu skuša dopovedati, da smo ga rešili - če nas ne bi bilo bi zaspal za vedno. Moški še naprej kriči. Hvaležnost pa taka. Ob prihodu reševalcev, le ti ugotovijo, da gre za hujšo zastrupitev in potrdijo hipotezo - "če bi prišli v stanovanje 10 min kasneje, bi bil moški mrtev". Odpeljejo ga pod nujno. Mi se vrnemo v brigado. In hvala za življenje? Sploh ne! Drugič me raje pustite umreti...



Gori hiša! Strah za sodelavca!

Sveže jutro. Jasno nebo. Očitno bo spet lep sončen dan, s prijetnimi temperaturami. Spokojno jutro prekine trušč alarma. Na Ježici gori hiša. Še preden se dodobra zavem, da je bil pred nekaj sekundami alarm, smo v vozilu, ki zvokovno zavijajoče drvi mimo avtomobilov. V daljavi zagledamo steber dima, ki se hitro dviga v nebo. U "jebenti". 

Ob prihodu na kraj dogodka, se čudim ognju, ki je leseno hišo požrl že skoraj do tal. Kako je to mogoče? Kako, za božjo voljo nihče ni opazil ognja in dima? Goreti je moralo že kar nekaj časa... Spopademo se z ognjem.

Gasimo spodnje prostore. Preiskujemo. Na nas padajo strešniki. Na nas padajo deske. S sodelavcem gasiva podstrešne prostore. Nad nama ni več strehe. Ogenj jo je požrl. Opazim razrahljana tla. Vdira se. Umakneva se. Odstranjujem strešnike. Sodelavec gasi. Zasliši se grozen trušč. Kot bi se podrlo pol hiše. Nastopi tišina. Kaj? Slišijo se oddaljeni kriki. Padel je! Sodelavec je padel!!! Iz prvega nadstropja v pritličje. Vdrla so se tla. Sranje. 

Poskačemo na tla, se zapodimo v prostor, kjer sodelavec leži na hrbtu, prekrit z deskami in strešniki. Evakuiramo ga. Čutiti je paniko, strah. Strah za sodelavca. Oskrbimo ga, imobiliziramo ga. Odpeljejo ga v bolnico. Upamo na najboljše. Upamo da ni nič hujšega. Napetost se je stopnjevala in stopnjevala. Do včeraj, ko so ga odpustili iz bolnice. Močan udarec, mora počivati. Ni hujšega. In vsi smo si oddahnili. 
Opravljamo nevaren poklic. Zelo nevaren.