Avtor: Blanka Kroflič
21.11.2012 - Hello Kitty...

Hello Kitty...

Običajen delovni dan na enoti. Ura 8:35, drrriiin. »Vodnik v centralo.« Ah, klinc, men je že srček skoču ti pa vodnika v centralo, brezveze. Že spet »cele cajte« nobene prave akcije! Počasi človeka že mineva potrpljenje in energija pohaja. Čudni smo, kajne?

Ja nič, pa grem jaz popisati serijske številke aparatov in potem zdivjam po malico in gasa nazaj (da, ne zamudim akcije mimogrede! :P) 

Na pol poti v garaži mi v nasprotnem koraku sodelavec pravi: »Blanka pridi,greva.« Mislim, greva? Kam greva? »Ja muco, muco rešit.« Hehe, se nasmejem, mah ne me basat! In takoj v glavi kompletna računska operacija – kaj, kam, mačka!? Jej no… to je najbolj bedna možna akcija!! Akcija?? A je to sploh kakšne vrste akcija? Ko te vprašajo, če si kaj delal danes je skoraj sramotno povedati, da si reševal mačko!

»Kaj oblečem, intervencijsko?« Ali bo mogoče izgledalo resnično samopomiljujoče?? »Ma jo bom, nimam kominezona pa še hladno je.« No, pa sva šla. Malo na kondicijsko vožnjo, malo pomagat ubogi muci.

Zadeva je pravzaprav iz vidika gasilca po eni strani »sucks«, ker velikokrat res nimaš kaj konkretnega storiti, poleg tega pa: saj je vendar mačka!! Si rečem, ko bo lačna bo prišla dol ljubi bog! 

Toda, ko prideš na kraj dogodka zadeva dobi drugačen priokus. Sprva si rečeš; daj spokaj mačka dol, da grem. Potem pogledaš naokrog vse obraze, ki s popolnim zaupanjem in vero strmijo vate in »vedo«, da jih boš rešil »skrbi«. Potem ti zaupajo pravo bistvo zgodbe: ta žival dejansko nekomu pomeni vse življenje…si ne predstavljam, da ne dam vsega od sebe, da jo spravim iz drevesa!

Malo mozganja, malo kombinacij, tri lestve in gremo – na drevo! Pogledam gor, sodelavca, še enkrat gor… oblečem jakno, čelado… še enkrat pogledam sodelavca misleč: mi je res treba dejansko tvegati padec in življenje zaradi ene mačke, ki ima tisočkrat boljše plezalne sposobnosti kot jaz!? V bistvu pa ne počnem tega za mačko ampak tistega, ki mu je mačka vse! OK. Še enkrat pogledam vejo, ki je bila edina možnost, da mačeta dobiva dol. Sodelavec reče: »Dej, dej, bo zdržala! Pridem tud js gor, bom držal kljukasto.« Ok, če ti nebi bil tako prepričljiv, da bo veja kos meni in mojim podvigom bi zmozgala zraven še kakšno vrv. Sej veste kako pravijo: »Ziher je ziher!« Zdej bo kdo rekel: Piiiiičkaaaa! Hehe, itak!

Splezam po lestvi, se na veji obrnem proti muci in pomislim kako tega vraga zdaj spraviti še dol brez, da mimogrede obiščeva še urgenco zaradi prask. In zdaj pride na vrsto tisti del Jamesa Bonda – eye contact! Hehehe, ne res. Muca je pravzaprav komaj čakala, da jo nekdo poboža in spravi že enkrat dol. Nič, odprla sm jakno in živalco nabasala noter in zaprla zadrgo. Tudi enega krempeljčka ni pokazala, pridna muca. ;)

Pridno, hitro in varno na trdnih tleh. Kaj lepšega? 

Konec koncev gasilci rešujemo življenja ljudi, živali, naravo in premoženje. Kje pa piše, da so prioritete, če jih sploh lahko imenujemo prioritete, v življenju prave edino tiste, ki so moralno in družbeno sprejete!? Zakaj je luksuzni avto nekoga, ki si mogoče lahko privošči dva, vreden več in pomembnejši, kot mala žival nekoga, ki mu je mogoče vse na svetu…? Zakaj je potemtakem akcija reševanja muce vredna manj, kot pospravljanje razbitin avtomobila?? 

Ne, tega več ne priznam kot manjvrednega! Tožite me!