Dnevnik prostovoljnega gasilca

Nekej dni nazaj, pokliče prjatu za eno uslugo – k' se že dolg nisva vidla, spijeva ene dva pirčka, par stvari pogledava - nedelja, pravm zdej grem pa dam k mam še nekj za gasilce za nardit. Suvereno vpraša: »Kolk si pa plačan za to kar nardiš oziroma delaš?« Pa pravm: »… lej – valda nč, sej smo prostovoljci. Ni zastonj u nazivu Prostovoljno gasilsko društvo.« Pač vsak človek čut' drugač – hvala Bogu – smo si različni. Sej vem da ni nč' slabga mislu s tem kr je vprašov, sam tko – mal za zamislt. Obstaja nešteto ljudi, ki so čutil isto alpa vsaj podobn in so fural društvo dolgih 100 let in čez, kupoval črpalke pa cevi pa ni da ni za takratne goldinarje, pa miljone dinarjev pa kasneje cisterne oziroma avtomobile, pa gradil gasilske domove – mogoče ne samo enga, še clo več. Kapo dol vsem, ki so karkoli naredil, posvetil čas za to – dandanes staroste društva – čas, energijo in svoje roke (vaje, izobraževanja, mladina pa najmlajši, …), da je se je ožja in širša lokalna skupnost počutila varno, saj so bli prepričani, da če bo karkoli, bojo gasilci sigurno pršli pomagat – požar, poplava, veter, konec koncev kadarkoli in kamorkoli. Reševati ljudi in premoženje – to je to – osnova. Tud dons je tko – in je tud res – da smo konec koncev še ena izmed redkih organizacij (seveda z gorskimi reševalci, potapljači, vodniki psov ipd. – vsi prostovoljci), ki pride in naredi, kar je narediti potrebno – z minimalnimi sredstvi ohraniti življenje in imetje slehernega državljana. In to je to – miselnost, ki dandanes izumira, z izjemo takšnih »tastarih« kot sem jaz in moja žena. Da je »mulc« že od trebuha naprej skoz in skoz u gasilskem domu in mu je to takorekoč prirojeno pa tudi priučeno konec koncev. In to ni nč slabga – to je mila oblika »vojaške vzgoje«. Podobno – valda – poveljnik, uniforme, tišina, korakanje, … - to manjka – ni več obveznega služenja vojaškega roka, ni več tega ni več onega. Tam nisem več fotr, pa mami ni mami – za vse enako. Sej mogoč vse skupej za otroka ni lih »uau«, sam je poj še tekmovalnost – kvizi, orientacija, vaja z motorko …. Dogaja skoz … se nadgrajuje. Poj pr' 16 + pa tečaj od 200 ur. TILT. Ko bi se pa rad, če že vztraja pr' gasilcih igral z velikimi igračkami, pa dobiš eno klofuto od uspred pa eno od uzad. Tečaj za pripravnika, za gasilca, nadaljevalni, …. Bla bla bla. Okej kul – zdej mamo u društvu ogromno otrok in mladine – odpiš 90 %. U desetih letih bomo mel največ 5-10 novih operativcev – prej 5. Če bo tko, bo slabo – slabo za društvo, slabo za ožjo in širšo lokalno skupnost, najslabš pa za tistga k ga nesreča doleti. Poj so pa službe, pa otroc, pa to pa ono ... smo že zamudil. Primer – nisem iz gasilske družine, pa so me podpiral, pa sem danes prišel skoraj do svojega maksimuma v prostovoljnem gasilstvu. Tudi če na tej točki ostanem glede izobraževanja, je moje znanje nekaj, kar lahko predam naslednjim generacijam, našim najmlajšim in pripravnikom – organizacija v društvu in praksa skozi leta na intervencijah. Glede teorije priznam, da včasih kakšen pionir več ve od mene (kviz – zgodovina gasilstva, pa še to sem se naučil ker doma beremo, najbrž še v krovni organizaciji marsikdo ne ve kje je blo kej pa kdo, …) in da sem bolj praktik. Skratka po teh vaseh je ni da ni, tako da morajo biti pogovori, odgovori, dejanja, mimika in vse skupaj dokaj »politični«, da stvari spelješ kar se da brez tega, da si na koncu žrtev obrekovanj in slabega imena. Tukaj se zopet pojavi vprašanje ali si ali pa nisi – GASILEC Z DUŠO IN SRCEM. V letu ko praznujemo 150 obletnico gasilstva na Slovenskem so to vprašanja pri katerih se meni osebno trga srce, da se bo uničila velika večina tega, kar so v vseh teh letih naredili naši predhodniki. To se enostavno ne sme zgoditi.

Ni mi žal minute za delo v gasilskem domu, doma za gasilce, za mladino, Bog ne daj minute za pomoč sočloveku v stiski. Nesreča ne izbira.

Naj bo tako še naprej v naslednjih generacijah.

Z gasilskim pozdravom – NA POMOČ!

NN