Prostovoljka"?

"JA ITAK "!

 Odgovorim.

Sem prostovoljka gasilskega društva Dvor!

Da postanem to kar si želim se je začela že, ko sem bila mala deklica.

Občudovala sem vsakega, ki je stopil v gasilsko intervencijsko obleko ter ogromne velikanske škornje, čelada pa mi je še posebEj vedno znova padala v oči.

Oboževala sem modre intervencijske luči, ki so se svetile in mEžikale sem ter tja in ob zvoku sirene me je znova in znova spreletavala mrzlica!

Kako noro, tudi jaz moram postati GASILKA!

In res moje sanje so se počasi začele uresničevati,ko sem kot punčka pristopila v gasilsko društvo Dvor, bilo je izjemno. Z besedami se preprosto vsega ne da opisati.

Veliko deklic takrat mojih let se je igralo iz dneva v dan s plišastimi igračkami, jaz pa sem samo čakala kdaj bo dan, ko bom imela gasilske vaje!

Leta so minevala, čas je tekel, moje gasilsko znanje pa se je stopnjevalo.

Rastlo je znanje, rastla sem jaz.

Hitro sem osvajala tehnike gasilstva in na pot ni prišla ovira ki jo z željo po gasilstvu ne bi mogla premagati..

In tako sem z leti napredovala.

Z znanjem so prihajala tekmovanja, bilo jih je vedno več.

Iz tekmovalnega prostora sem opazovala starše kako so bili srečni in ponosni name!

Jaz pa sem bila ponosna nase saj sem začela svojo pot v realnost!

REALNOST JA REALNOST!

Naslednji dan po državnem tekmovanju sem prejela klic operative društva, da so opazili mojo zagnanost, ter me povabili na mesečno gasilsko vajo!

Nisem mogla verjeti, končno se dogaja to kar sem sanjala kot mala deklica. Odštevala sem dneve do tiste nedelje, ko bom tudi jaz posredovala.

Kar naenkrat pa zazvoni budilka, hitro vstanem se oblečem ter odpravim v gasilski dom.

Tam so bili že zbrani skoraj vsi gasilci PGD Dvor.

Pozdravljali so me in nagovarjali s samimi vzpodbudnimi besedami. Stopila sem v Gasilski dom, pomerila sem par oblek in izbrala najbolj meni primerno.

Ni minilo 5 minut , ko se je vse skupaj začelo.

Sirene so se oglasile, v gasilskem domu je nastala panika, adrenalin mi je poskočil do vrha, v telesu je zavrela kri in srce je udarjalo vedno hitreje, sape pa je zmanjkovalo.

Porazdelili smo se v gasilska vozila in se odpeljali do kraja, kjer naj bi posredovali.

Na sami vaji sem ostala v ozadju, vsak premik sem spremljala do potankosti in do trenutka, ko so me poklicali v prvo bojno vrsto in mi v roke pomolili ročnik.

Sama sem uravnavala curek in pogasila manjši požar.

Izpod čelade se ni videlo drugega kot nasmeh do ušes!

Po končani vaji smo zvili cevi( kar sem takrat že obvladala), in se odpeljali nazaj v gasilski dom.

Med vožnjo nazaj se čutila prijetno utrujenost in še vedno polno adrenalina.

Ta adrenalin in občutek popolnosti mi je ostal v telesu še nekaj dni, še ta trenutek ko se mi spomin vrne v tisto vajo pa imam nasmešek okoli ušes.!

In tako sem jaz Kristina Hribernik vstopila v gasilke vode, napredovala sem v članico in posredovala že na mnogih intervencijah, ter s tem pomagala drugim ljudem v stiski.

Ker zame meje ne obstajajo, bom dokazala da znamo biti gasilke še kako trmaste in zagrete v vsaki situaciji.

Ponekod še bolj iznajdljive kot moški.

Nič za to, spola sta dva, da se dopolnjujeta,

Tudi v gasilstvu.