Avtor: Gašper Bizjak
21.11.2012 - Kovček!

Minilo je kar nekaj časa, odkar sem pisal. V tem času sem prejemal elektronske pošte, telefonske klice in pa cukanje za rokav rekoč: "Kdaj bo spet kaj novega?" Novega je mnogo. Vendar o vsem, pač ne morem pisati... čeprav bi nekateri morda to radi.

Obstajajo intervencije, ki se jih ne da opisati z besedo. Trpljenje in obup človeka, ki ga raje čimprej pospraviš v spomin, kot da bi ga obeležil v blogu. Nekatere stvari mora Gasilec pač zadržati zase. Obstaja pa nek čuden trenutek, nek moment, hipec ali delček sekunde - ko si rečem: "Tole mora v blog!"

Premišljeval sem o kovčku. Kam sem ga že dal? Bljah. Ah, tukaj je. Kovček. Hmmm.... Zdi se mi, da je točno tak... Ne me j****, res je točno tak!

Pred mano je plastičen kovček znamke Samsonite. Za prenosni računalnik. Ja in? Hja..., kovček me je z mislimi popeljal v službo, na intervencijo, nekaj mesecev nazaj... oh te asociacije! 



Popoldan. Dan se preveša v noč, hladen veter me objame - ko sodelavec zapusti prostor in za seboj zapre zunanja vrata. Brrr... Še bolj se poglobim v stol, potegnem rokave čez roke in dvignem rame ter v slogu želve nadaljujem z gledanjem raziskovalnega programa. Spokojnost ni dolgotrajna, ker jo zmoti hripel glas dispečerja. "Prometna, prometna - izvoz Šentjakob proti Domžalam, nalet vozil, več oseb vkleščenih..."! Tovorjnaki glasno zahropejo, luči, rotacijske luči, sirena in gremo! 

In spet po ustaljenih tirnicah, natikanje plastičnih rokavic, premišljevanje o postopkih... "Mi smo na mestu, sprejem!" V zelo kratkem času si ogledamo situacijo, res je več vozil.. izgledajo prazna. Vsa, razen enega. Policisti so že zavarovali kraj nezgode, tako da lahko potegnemo škarje in razpiralo do zmečkanega vozila. Ford Focus - komaj prepoznaven. Zadnjih sedežev ni, motorja ni, vse skupaj je en velik gomolj zvite pločevine. Sodelavec se trudi stisniti v avto, da bi lahko varoval glavo ponesrečencu. Ponesrečenec vpije, da hoče kovček. Kakšen kovček? "Kovček, zadaj je kovček?" - Najprej bomo rešili vas, potem bomo poskusili najti kovček. "Ne, jaz hočem kovček! Dajte mi kovček! Zadaj je!"

Ok. Očitno je v kovčku nekaj pomembnega. Kovček je zadaj. Ampak zadaj ne obstaja? Ah! "Gospod, takoj bomo poiskali kovček, samo malo še potrpite!" Gospod verjame. Vrata se snamejo, ponesrečenca skupaj reševalci odnesemo na nosilih iz vozila. In spet se zgodba ponovi. Kovček, kovček, kovček... In ne samo on. Zdaj tudi policisti... 

Iščem(o) kovček. Svetim z lučjo v zvito pločevino. Nič. Skušam umakniti sedež. Zadaj vidim nek plastičen zvitek. Bravo! To je kovček! No, vse kar je od njega ostalo... Prepoznaven je le znak Samsonite. In kaj zdaj? Zvitka plastike, nič večjega od škatle za koruzne kosmiče - ponesrečencu v takem stanju pač ne moreš pokazati? Policist ga kljub temu odnese...

Si lahko predstavljate pogled ponesrečenca, ko zagleda svoj "kovček"?



In intervencija se zaključi brez smrtnih žrtev, brez hujših poškodb in brez kovčka. Kaj je bilo tako pomembnega v tistem kovčku, nisem izvedel. Moj kovček pa roma v smeti. Pa ne zaradi intervencije, pač pa - ker je neuporaben že več let. Morda pa le zato, ker nima prave vsebine...

Zbogom kovček.