Avtor: Gašper Bizjak
21.11.2012 - Prometni nesreči in minljivost...

Noč je minila razmeroma mirno. Počasi se bomo odpravili proti domu. Še prej pa - ALARM! Prometna nesreča pri Rudniku. Avto. Nekje. Štirje mladci ležijo po travi. Krvavi. Eden je mrtev. Bilo očitno že od daleč. Na travi leži tudi dekle. Počasi vstaja. Mladci tudi vstajajo, norijo. Meša se jim. Mrtvega pokrijejo reševalci. Gasilci pomagamo oskrbeti ostale. Reševalci mladca odpeljejo. Hitro. Dih jemajoči prizori, ki jih stopnjuje besnenje, norenje preživelih. Kri mu je zalila usta. Reševalcem ne pusti blizu. Držimo ga. Opleta. S težavo mu odprejo usta in ga prepričajo, da mu nočejo slabega. Črpajo kri. Neverjetno.

In danes. Nesreča na Zaloški. Ko vidiš človeka, istih let kot si sam, okrvavljenega, polomljenega, kako ga grabijo krči, kako se mu udi tresejo v nenavadnih, hitrih gibih - kot bi imel epileptični napad, se zamisliš. Kako hitro se življenje obrne. Za vedno. Morda celo konča. Sekunda, dve tri. In te ni. Vse ostalo ostane za tabo. Ljudje te imajo v mislih, ko popivajo, ko jedo, ko se veselijo. Še nekaj mesecev. Potem počasi pozabijo.

Ampak mi smo tu, da ljudem omogočamo nadalnje življenje. Mi se ne smemo obremenjevati s krvavimi prizori. Mi smo kot roboti, pripravljeni in usposobljeni za naše delo. Vsaj navzven. A pod oklepom intervencijske obleke smo navadni ljudje. Prosim spoštujte to in cenite naše delo, kot mi cenimo vaša (tuja) življenja...