Kletni požar na Ilirski.

Noč. Tišina. Mir. ALARM! Na Ilirski naj bi se kadilo iz kleti. Ob prihodu na kraj dogodka, smo zagledali gost, temen dim, ki se je valil iz glavnega vhoda večstanovanjskega objekta. Kadilo se je tudi iz odprtega okna na stopnišču, dva nadstropja više. Torej stopnišče deluje kot dimnik. Spodaj mora biti pekel, sem si rekel, medtem ko sva s sodelavcem hitela v objekt. Tema. Dim povsod. Kako sploh najti dostop v klet? S tipanjem. Deloma po kolenih, deloma po zadnjici se ob steni stopnišča počasi spuščava v klet. Povsod so bila nastavljena kolesa. Kolo za kolesom sva v popolni temi po občutku podajala nazaj, sodelavcem, ki so nama "krili" hrbet. Ob nekajminutnem tavanju v temi in mojem padcu čez kolo - ki je ležalo na tleh, se znajdeva pod ognjenimi valovi, ki so se prikazali nad nama. ( Ko sem se zvrnil čez kolo, sem za kratek čas izgubil stik z gasilsko cevjo, ki je bila moja edina pot nazaj ven ). Gasiva. Po posluhu. Sčasoma zmagava. Ogenj ugasne. Vročina pojenja. 

Nevarnosti kot so - ničelna vidljivost, vročina, strupeni plini, skladiščenje plinskih jeklenk, barv, lakov ipd., raje ne bi omenjal. Kakorkoli, ogenj je ugasnil. Istočasno so sodelavci skrbeli za evakuacijo oseb, saj je večino objekta preplavil strupen dim. Ljudje so mirno spali... Posledice bi lahko bile katastrofalne. Usodne. Končne.

Svojo izčrpanost skušam omiliti s pitjem vode iz plastenke. V nekaj minutah zopet naberem malo moči, zamenjam dihalni aparat in se vrnem v klet, da bi pomagal pri iznosu gorečega materiala. Med tem pa... opazim sodelavca, ki iz stavbe prinese otroka. Filmski prizor. Neverjetno. Prizor, ki mi bo ostal za vedno! - Intervencija je bila uspešna. Rešili smo vse. Čeprav so v bolnico odpeljali 13 oseb, se je izkazalo, da so vsi preživeli noč, brez kakršnihkoli zapletov. Hvaležen sem sodelavcem, ker vem da jim lahko zaupam. Vesel sem, da se nikomur ni zgodilo nič.

Žalost posameznikov. 

Intervencija na Ilirski mi je dala misliti. Ampak zgodilo se je še enkrat. In še enkrat. Nazadnje pa sem skoraj poslal koga, nekam. Kar nekaj požarov se je zvrstilo v garsonjerah, sobah ali zelo majhnih stanovanjih. Na Ilirski sem vstopil v stanovanje, da bi zaprl okna. Kaj vidim? Posteljo, poleg postelje kuhinja, poleg kuhinje zibelka, poleg zibelke odprta vrata in wc. Luknja. Za 300 do 400 € na mesec. V Stožicah gori v spodnjem delu hiše. Sobica, 20 kvadratnih metrov, z oknom 30×20. Z lino. Ta sobica je bila dom mladega para z otrokom. Stali so pred hišo, nemočno opazovali, kako jim ogenj odžira imetje. Otrok je jokal. Njegova mama (verjetno) je jokala. Oče je preklinjal. Iz te sobe iznašamo pogorelo pohištvo. Pogorelo je vse. VSE! Ven nosim predal, v katerem opazim otroške pravljice. Pogorele. Najbolj ohranjena je ostala "Kdo je napravil Vidku srajčico". Manjkalo jo je samo pol... 

Žalosten prizor za družino, mene pa je prizadelo to, da ti ljudje že tako ali tako komaj živijo.. v najeti garsonjeri, z oknom 30×20cm, ki je včasih služil kot odvod metana, ki se je sproščal iz iztrebkov živali. To je bil hlev. Sem prepričan. In za to plačujejo 300 € na mesec + stroški. Na Ilirski prav tako ali več. In potem, ko že tako ali tako nimaš nič svojega, ti pogorijo še tiste edine stvari, ki delajo tako luknjo tvoj dom.