Sem že rekla, da človeku nekdo spodnese tla, ko to najmanj pričakuje? Sem. Sem rekla, da te najhuje udari takrat, ko si prepričan, da si dal skozi že »vse«. Sem. Sem povedala, da se tega zavedam? Ne vem. Ampak vsekakor se zagotovo nisem. 

Danes sem na poti v službo premišljevala, da že dolgo nisem napisala bloga. Kaj pa naj pišem, če mi nič ne pride do živega? Če rečem, da je danes smrad in mrtva oseba v stanovanju povod za tole se lažem. Ni. Če rečem, da je kriva polna luna morda iščem samo izgovor. Ne, nisem osebno napadena, nisem izzvana, nisem ponižana… mi je pa vseeno prišlo do živega. 

Skupek vseh čustev, ko sem prebrala današnji del članka v Večeru, mi je dal navdih. Ja, upoštevala sem sodelavčevo pikro pripombo, da naj še enkrat premislim preden napišem kakšen bizaren Facebook status. Nisem ga. Še! =) 

Zakaj v resnici gre. Za članek, ki zadeva urgentne službe. Policija, gasilci, reševalci. Vse lepo in prav, če del odstavka pri gasilcih nebi bil naslovljen: »(Pre)težko delo za ženske.« Ok, še vedno sprejemljivo saj je ta stereotip globoko zasidran v naših glavah, razmišljanju, družbi. Vse ok, ker vem, da je večina še vedno (in bo tudi ostala) prepričana, da ženske tega ne zmoremo! Nikogar ne mislim prepričevati v nasprotno. Vsi vemo, da se največ naučiš iz izkušenj in resnično verjameš šele ko se s stvarjo soočiš. Ampak potem stavek za katerega ne vem kaj naj si mislim, v smislu, da je delo težko saj je že sama obleka težka 20 kilogramov zraven pa je treba prišteti težo gasilske cevi. Halo!??! Ok, kdo je tukaj izpadel bedak in slabič? Ženske, ker je to res tako »težko«? Moški, ker, če je 20 kilogramov in cev tako težko, kaj je potem šele vsa ostala oprema in delo? Ali mogoče pisec besedila (beri:ženska), ker ne ve zakaj se gre ali pa se res totalno podcenjuje!? Potem pa zraven še o toleranci, strpnosti, solidarnosti itd., bla bla… Kolikor smisla, toliko nesmisla v besedah, ki jih izrečemo. 

Pa kaj na tem planetu sploh še kdo zna misliti s svojo glavo? Vem, mogoče je res polna luna kriva ampak… ni mi vseeno. Članek, katerega namen je bil izpostaviti zahtevnost in težavnost poklica je izpadel naduvano bahanje in pretiravanje v skrajnosti. Prosim vas…. Kaj je res tega treba? Ne vem ali se počutim užaljeno, razočarano, besno,…. Sploh ne vem. Mogoče se mi zdi »fajn«, saj ne vem. Vem le to, da bolj kot se trudimo dobiti pravi vzgled, bolj sebi pljuvamo v skledo. Žal mi je za vse, ki niso toliko samostojni in si dovolijo vsiliti razmišljanje, prepričanje… in tistih, ki imajo o drugih slabo mnenje pa niso doživeli nič slabega od njih. Na živce mi gre podcenjevanje in precenjevanje. Bodimo realni. In ne samo to, ena beseda, eno dejanje, en človek – umazana celotna struktura… čemu..?