Avtor: Blanka Kroflič
21.11.2012 - Zatišje pred nevihto

»Danes je že tretji službeni dan zaporedoma, ko ne bo akcije v pravem pomenu besede.«, se širokoustim v nočni izmeni. Ironično in popolnoma klišejsko pribijam neumnosti v smislu: »Nisem prišla h gasilcem, da bom celo življenje posipala »oldraj« po cesti. Še nobenega ognja ni bilo. Prjmedun, da bi lahko že enega imeli, no!« Pa čeprav a veste, rada delam prometne nesreče. No, v resnici čisto vse kar diši po gasilski sireni je ZAKON! Ne postavljam prioritet. Le ogenjček je nekaj tako čarobnega... »Ja, doma v kaminu, s pripravljenimi perutničkami za žar in hladim pivom!«, bo sedaj rekel kdo. =) Ma, veste kako? Prav ima. Pa vseeno, ne morem iz svoje kože. 

Potem pa pride nedelja. Klasična nedelja, če bi bila doma in bi me na mizi ob enih čakala goveja juha. Pa ni bilo tako. Precej drugačna nedelja je to bila zame. Tudi za ostalo izmeno. Gasilski mladiči smo se navsezgodaj še bahali, kako bomo danes, ko je naša prva nedelja v službi. Koga zanima? Ferrrrrdamano vroča je bila! Ja, ja! 

Požar zaklonišča v osnovni šoli. In potem za začetek vse tisto, kar te učijo v šoli o nedostopnih intervencijskih poteh in težavnemu pristopu k požaru v zakloniščih in kleteh. Verjamem, da nisem edina, ki je vsaj enkrat pomislila, da tako za vraga hudo pa res ne more biti no! No, sedaj verjamem. 

Ne, ni šlo za življenje in smrt. Na srečo. Vsekakor pa ni bilo nedolžno. V sekundi, ko je bilo izdano povelje, da vstopiva prva v prostor se mi je v glavi odvila popolnoma vsaka beseda inštuktorjev iz šole. Od pravilnih postopkov v tem primeru, do napak, ki so se dogajale v šoli, do tega, da v resnici dejansko ne vem kaj naju notri čaka! Ena cev, termo kamera, moja mala rumena lučka na čeladi in midva. Dva… kolega in jaz. In potem v moji glavi… Ammm, p***a! Če se on zdaj slučajno obremenjuje, da je v zaklonišču kjer ne vidiš dejansko res nič in ne veš kaj se dogaja in postaja toplo, z žensko in ne moškim… potem sva oba v dreku! Upam, da, če že ne zaupa meni, zaupa vsaj sebi toliko, da naju bo oba varno spravil nazaj ven v primeru problema. Pa me misel ni držala dolgo. Hitro sva se »ujela«. Jaz sem se držala »pravil« postopanja, on je prevzel vlogo še toliko bolj odgovorno. Našla sva prvi požar in zadevo poskušala »pospraviti« na čimbolj nama hladen in hiter način. Hiter in hladen…. Hehe, ironično se slišita besedi kadar gre za požar v prostoru brez možnosti prezračevanja. Hecno. 

Zadeva je bila kar obsežna. Dostop do mesta požara, gašenje in prezračevanje prostorov nam je vzelo veliko časa, energije in telesnih tekočin. =) 

Toliko, da sem si rekla: »Ej, shit, hotela si ga in si ga dobila! Sama si kriva, ne jokaj, ne stokaj in prenesi zadevo kot mož!« Hahaha, glasen smeh. »Upam, da tega nisem rekla na glas!! Haha. Ah, dovolj je bilo za danes. Dovolj za to sončno nedeljo. Čeprav vem, da to ni to… še bo nekaj. In to samo zato, ker se mi res…ne ljubi….vsaj ne dokler ne bo din-don!« 

Prijetno leni, čisto proti koncu izmene…. prometna nesreča…ma ne! Ne bom komentirala, da je dobro, da tistega stavka prej nisem izrekla na glas… že tako ali tako mi pravijo čarovnica!! 

Toliko o zatišju… pred nevihto. Vedno je tako in vedno bo.