Natančno sem vedela kaj se bo zgodilo.



Nedeljski dopoldan sem preživela ob delu za računalnikom. Cel nedeljski popoldan preždela ob prijatelju, ki je imel težave z računalnikom. Cel večer preživela z družino ob pikadu in pijači. Ne, ne. Brez skrbi – brez avtomobila in brez prekomerne količine opojnih substanc. Čisto sproščen družinski večer. Pa vendar nekako poseben, drugačen. V zadnjem času je poleg vseh gasilskih stvari, moj hobi, fotoaparat. Navadno ga ne vzamem s sabo ven. Tokrat sem ga. 

Mimogrede se ustavimo še na pokopališču. Navadno ne grem zraven na grob, tokrat sem šla. V moj objektiv se navadno ujamejo lepi, srečni trenutki, narava, živali….tokrat se je ujel družinski spomenik. 

Mami pobere pogorelo svečo, iztga suhe liste in odideva. 

Večer se zavleče pozno v polnoč a moje telo popolnoma zbujeno. Ker sem se zavedala, da imam naslednji dan službene obveznosti na Igu se le prepričam, da bi bilo pametno oditi kljub temu, da ne čutim potrebe po počitku. In potem doma postelja… brihtna kot zjutraj! Ne in ne zatisniti očesa. Na bok, na hrbet, na trebuh, na bok, rikvec, postrani… da ne omenjam vseh možnih položajev… navadno pred odhodom na Ig slabo spim zaradi veselja, ker grem tja. (Veeeeem, usekana sem!!) Tokrat ne, kot bi bila rutina… Niti za pol ure nisem zatisnila očesa! 

Ura zvoni… brez pardona skočim pokonci, tuš, cunje in gremo, da slučajno ne bom zadnja. Valjda – baba, a ne!? Ne vem ali se čudno počutim zaradi nespanja ali čemu naj pripišem to tesnobo v prsih… Bo že minilo, si mislim in se odpeljem. V službi me že dobro poznajo, točno vedo kdaj nekaj ne štima z mano. Pa vendar sem danes prepričana, da je vse v najlepšem redu. Napokajmo se že v avto in pojdimo. 



Na centru je vse kot ponavadi, isti obrazi, isti vonji, isti občutki… Za šankom pijemo kavico, ko mi zazvoni telefon. Ati. Pa kaj za vraga hočeš ravno zdaj, saj veš kje sem in kaj počnem! Skoraj nejevoljno se javim… Ko me vpraša kje sem mi, normalno, če tako ali tako ve, dvigne pritisk za najmanj 1 bar! Ja, na Igu. Aja, a že, pravi. Ja, že… povej, kaj je? Lenka je umrla. !!?!??! WTF!? Kaj!? Kdaj!? Danes, ponoči… ERR…tema!! Teta, mlajša kot moj ati… danes… ponoči….rak. 

Vse svoje misli in energijo nato preusmerim v izobraževanje. Vse te besede se trudim potisniti nekam vsaj za toliko časa, da službene zadeve izpeljem, kot se od mene pričakuje… Verjamete ali ne…komaj… pa vendar sem! 

In zdaj utrujena, uničena… ura je skoraj polnoč… utrip srca namesto normalnih 60 bije 100 utripov na minuto. Čutim ga v prsih, v konicah prstov na rokah, v zobeh… povsod! Glava me nenormalno boli. Zebe me kot malega piščančka…pa vendar ne morem zatisniti očesa!!! 

In vse to me sili k razmišljanju o vseh pripetljajih v službi. O vseh »napovedanih« intervencijah. O svoji prvi akciji še v času šolanja, ko sem želela v službo, ker sem »vedela«, da bom dobila akcijo… o vseh besedah in mislih ljudi, za katere niti sami ne vedo, da jih poznam. O vseh štosih in neumnostih na račun: »A si čarovnica?« 

Ne. Nisem čarovnica. Nisem špijun. Nisem prisluškovalec ali karkoli v zvezi s tem. Nikomur se ne prilizujem in se ne pretvarjam. Pred nikomer se ne delam nekaj kar nisem, ne olepšujem stvari. Nimam nobenih dostopov do raznih informacij… nihče mi ne razlaga stvari, ki se me ne tičejo… ampak, preprosto vem! 

Čutim… in to je to! Preprosto ženska…razumete…? In za nič na svetu tega nebi menjala!!!!