V gasilstvu obstajajo stvari, dogodki in ljudje za katere svojim izkušenejšim sodelavcem ne verjameš. No, vsaj trudiš se ne verjeti ali, če se pravilneje izrazim: upaš, da se ti ne bodo zgodile. Pa vendar, tovrstno upanje je največkrat prazno upanje. Dan zdravja je prav tisti dan, ko se mi je potrdila še ena, do tedaj samo meni samo teorija, o nesramnosti in vulgarnosti ljudi, ki nas opazujejo pri delu. 

Prireditev na ulici v Celju, prikaz reševanja vkleščene osebe iz avtomobila. Nič posebnega bi rekli. Vendar še vsaka, tako ne posebna stvar, lahko dobi majčkeno podrobnost, ki jo naredi veliko. ;) Za prikaz je potrebno najprej pripraviti teren. Pripeljemo avto, ga zložimo iz tovornjaka in obrnemo na bok. Ker je bil avto na dežju je iz njega začela teči voda. Logično. Ker je bil avto obrnjen na bok je zraven priteklo nekaj olja. Logično! In kaj storimo? Ker na tem vozilu nimamo primernih vpojnih sredstev se znajdemo z nekaj zemlje, deščicami, trakovi in preprečimo odtekanje olja v odtok. Ponosno, da smo zadevo rešili do prihoda primernega sredstva nadaljujemo z delom. Nakar se izza ograje s strani opazovalcev nekdo zadere: »Kaj počnete? Ste nori, glejte kakšno svinjarijo počnete! To je svinjarija, treba vam je povedat svoje!« V prepričanju, da se je gospod le malce šalil se obrnem proti njemu, se nasmejem in nadaljujem (mislim, saj smo rešili katastrofo, kajne!?). E, očitno preveč naivno verjamem v naše dobro delo. Pa še vedno ne neha. »Svinjarija se dogaja, prekleta svinjarija. Kdo bo to pucal za vami!? Poglejte kaj počnete s planetom. Js tega ne dovolim! Bla bla bla….« Pa že iz drugega vogala: »Dejte poklicat gasilce, sej drugače ne bo nehal« Mislim, WTF!?!!? Kaj smo pa mi?! Aja, pardon, ne znate brati? Če nismo v rumenih oblekah smo pa varnostniki al kako? Tudi prav. Ker imam tega jezoritega strica dovolj stopim do šefa in rečem, da mamo hudega strica, če lahko dobimo sredstvo za nevtralizacijo. V odgovor dobim: »Je že na poti, pusti ga, naj govori.« Ok,… pa naj. Mi čakamo, gospod besni, delamo in čakamo, gospod se peni. In potem se ujezi na šefa. O-ou, not good stric, si mislim! Se obrne proti njemu in potem slišim samo še del stavka: »Zakaj nadlegujete moje gasilce?« Mater se mi fajn zdi!! Hehe. Zraven stopi še varnostik in potem je stric nekako poniknil, ali pa se mi samo zdi, ker sem tekla po absorbicjsko sredstvo na konec ulice. Skratka, zadevo smo rešili brez težav pa kljub temu zelo glasno. Vsi štirje se nabašemo nazaj v avtomobile in se vrnemo na enoto, da pripravimo še ostale stvari, ki so potrebne za prikaz. 

Ob primerni uri izvozimo na domnevni kraj nesreče. Avto na boku, šofer vkleščen. Če rečem, da je šlo brez težav se lažem, če rečem, da so težave povzročale glavobole pa se prav tako lažem. =) »Ti pa Todi stabilizacijo! Ti Marko greš v avto k ponesrečencu, ko razbijem zadnje steklo.« Stabilizacija narejena, steklo razbito. Gasilec v avtu, ponesrečenec pokrit in zaščiten. »Reži tu, tu in tu. Ti, odreži steklo.« Vzamem glass master, udarim, da naredim odprtino… trinkkklll. Rezilo padlo dol… Ma ne me je***!! Poberem, poskusim dat nazaj… ne gre. Ja f*k ane! Najboljše, da zdaj grem do šefa in mu pokažem… samo še pogreznem se v ta asflat pa sem zmagala! Kaj mi drugega preostane? Nič. V vsako roko en kos opreme, stopim do avta, pomolim obe šefu pred nos in čakam na razsodbo…. »Ja kaj, pusti. Bomo drugače rešili.« A?!?? Nič jasno! Okej… ena nula zame! Hehe. Vse ostalo je potekalo super, brez težav. Škarje so tekle kot namazane, ck, ck ck! Še en »ck«, streha dol, nosila not, šofer ven. Gasa na bolniško posteljo in gremo naši! Evo, dobili celo aplavz. =) Potem pa oil dry, metlica, lopatka, gasilnik FX in puc puc. Glavne zadeve počistimo, posujemo, razmastimo, se naložimo v avto in gremo. Na enoto pospravit opremo, pripravit orodje, sredstva in podobno, da se ob koncu prireditve vrnemo po razrezan avto in še enkat počistimo cestišče. 

Po dobri uri in pol se trije vrnemo na kraj »zločina«. Avto naložimo na tovornjak, en gasilec ga odpelje dva pa ostaneva, da do konca počistiva. Pa ne boste verjeli, v trenutku ko sem zagrabila metlo v roke sem zaslišala starega jeznoritega znanca izpred nekaj ur. Še vedno je prepeval isto pesmico. No, malce jo je verbalno še obogatil. Dodal je še: »Jebat vas je treba! To je moje Celje, js sm Celjan! Kje pa mate vi kako drevo posajeno? Sploh vam ne raste, svinjarija! Jebat vas je treba, jebat! …« Iz par ust je slišat: »Pa dejta ga na gobec!« Mislim… v moji glavi pa mešani občutki,… če ne bi bila v uniformi… stopim do njega mu povem par krepkih. Samo tako, da spravim iz sebe, pomagalo tako ali tako nebi… katastrofa! In naslednja stvar v mojih mislih: »Gospod upam, da, če boste kdaj, bog ne daj, potebovali našo pomoč… da bom zraven jaz. Da bom tista, ki vam bo lahko pomagala in, da si me boste zapomnil danes. Res…« In čisto iskreno tako mislim…. Ne samo za tega gospoda, ki se tako ali tako ne zaveda kaj govori… ampak čisto za vsakega, ki ima o meni, ali o nas kaj slabega povedati… upam, resnično upam, da si zapomnite naše obraze, naše uniforme… ker na koncu bomo mi tisti, ki bomo vam ali tistim, ki jih imate radi pomagali ne glede na to kdo ste in za kaj ste nas nekoč okronali. 

Naš srček bo poln… vaš pa tudi. Vendar občutki bodo definitvno zelo različni!! 

Na pomoč!